večkulturni

Pridevnik multikulturni izhaja iz latinščine in je sestavljen iz predpone multi- „veliko“ in glagolske osnove kulturni.

Vendar je treba izraz multikulturnost razlikovati od večkulturnosti. Prvi pomeni opis stanja, drugi pa označuje politično gibanje in življenjski odnos (prim. Beyersdörfer 2004, 43).

Multikulturalizem je opisni izraz, medtem ko ima multikulturalizem normativne posledice (prim. Beyersdörfer 2004, 43). Po Mintzlu se multikulturalizem nanaša na družbeno dejstvo: „In sicer na dejstvo, da v družbi ali državno organizirani družbi/populaciji sobiva več kultur.“ (Mintzel 1997, 58).

Pri tem je v ospredju fenomen multikulturnosti: „Naj bo v miru ali v konfliktu, naj bo v sožitju ali v integriranem sožitju. Večkulturnost posledično označuje družbeno-kulturno značilnost družbe, njeno raznovrstno kulturno diferenciacijo, ne glede na to, na čem ta večkulturnost temelji.“ (Mintzel 1997, 58)

Oblike multikulturnih značilnosti

Raziskave razlikujejo štiri modele multikulturnih družb:

Asimilacijski model je model, „katerega cilj je kulturno prilagajanje manjšinskih ali priseljenskih kultur“ (Lüsebrink 2012, 20). Različica tega modela je integrativni model, ki si prav tako prizadeva za kulturno prilagoditev, vendar predvideva daljšo prehodno fazo in manjšinskim kulturam priznava posebne pravice na področju šolstva, politike ali vere (prim. Lüsebrink 2012, 18).

„Model apartheida, ki je postal realnost, kot v Južni Afriki pred letom 1995, v >Tretjem rajhu< in v številnih kolonialnih družbah“, si prizadeva za „strogo ločitev, izolacijo in pogosto getoizacijo kulturnih manjšin“ (Lüsebrink 2012, 21) . V teh družbah prevladuje hierarhična hierarhija, v kateri je poreklo absolutno. Meje reda so nepropustne in le etnična razvrstitev določa porazdelitev družbenih priložnosti (prim. Lüsebrink 2012, 18).

Za policentrični model je „značilno sobivanje različnih kultur v družbi, ki je načeloma enakopravna“ (Lüsebrink 2012, 21). Te družbe nimajo niti kulturnega središča niti nadrejene večine: „To agregatno stanje nastane, ko zgodovinski okvir evropskega univerzalizma, nacionalna država kot enota mišljenja in delovanja, popusti in se transnacionalna mobilnost razvije do te mere, da se svetovna družba iz abstrakcije spremeni v izkustveno resničnost.“ (Leggewie 1993, 50)

Literatura

Beyersdörfer, Frank (2004): Večkulturna družba. Koncepti, pojavi, pravila vedenja. Münster: LIT.

Leggewie, Claus (1993): Multi Kulti. Pravila igre za večetnično republiko. Nördlingen: Rdeča knjiga.

Lüsebrink, Hans Jürgen (2012): Jürgen Jürgen (Hans Jürgen), medkulturno komuniciranje. Interakcija, zaznavanje tujcev, kulturni prenos. Tretja izdaja. Stuttgart: J. B. Metzler.

Mintzel, Alf (1997): Mintzelz: Multicultural Societies in Europe and North America (Večkulturne družbe v Evropi in Severni Ameriki). Koncepti, polemike, analize, ugotovitve. Passau: Rothe.