Toleranca do dvoumnosti

Medkulturna kompetenca se uvršča na področje socialne kompetence. Socialna kompetenca omogoča ustrezen nastop v kulturnem okolju. Medkulturna kompetenca spodbuja tudi sposobnost interakcije v nekulturnem okolju. Oseba je opisana kot „socialno kompetentna“, če je sposobna komunicirati s posamezniki iz tujih kultur. To se doseže tako, da so ljudje sposobni razumeti zaznave in ideje svojih sogovornikov. O lastnem družbenem vedenju se je treba vprašati z vidika tuje kulture in ga po potrebi popraviti. Lastnih predstav o vrednotah in normah ne bi smeli izključiti, temveč jih prilagoditi fleksibilno in v skladu z razmerami.

Domača in tuja kultura

Predpogoj za to je zavedanje o obstoju kulturno specifičnih in nekulturno specifičnih vedenjskih vzorcev ter pripravljenost za razmislek o lastnih vrednotah in njihovo spreminjanje. Za socialno in medkulturno kompetenco na splošno velja, da se ju je mogoče naučiti, pri čemer se domneva, da so v zgodnji socializaciji postavljeni temelji, ki odločilno vplivajo na razvoj medkulturne kompetence. Pridobivanje medkulturne kompetence torej ni omejeno na znanje o posamezni državi, znanje tujega jezika, kulturne običaje ali vedenjske vzorce. Medkulturna kompetenca naj bi ljudi senzibilizirala za zaznavanje, razmišljanje in preizpraševanje lastne kulture. Za to mora posameznik razumeti svojo kulturo in iz nje izhajajoče vzorce delovanja (prim. Derboven/ Kumbruck 2005, 6 f.). Kühlmann kot osnovni pogoj za doseganje medkulturne kompetence opredeljuje sedem zahtev. Najprej omenja strpnost do dvoumnosti (prim. Kühlmann 1995, 36).

Kaj je to toleranca do dvoumnosti?

Da bi bolje opredelili medkulturno kompetenco, so bili razviti različni modeli, ki večinoma temeljijo na seznamih določenih osebnostnih lastnosti. V večini modelov medkulturne kompetence je strpnost do dvoumnosti navedena kot bistven vidik (prim. Straub/ Weidemann/ Weidemann 2007, 42 f.).

Izraz ambiguity izhaja iz latinščine in pomeni dvoumnost. Tako toleranca dvoumnosti opisuje sposobnost prepoznavanja dvoumnosti in protislovij ter prenašanja negotovosti, ki lahko iz tega izhaja (prim. Derboven/ Kumbruck 2005, 6).

Kulturna pričakovanja

V medkulturnih srečanjih se vedno pojavijo nove situacije, ki so v nasprotju z lastnimi kulturnimi pričakovanji. Ta neskladja lahko močno obremenijo komunikacijske partnerje. Pri zaznavanju in izražanju teh situacij lahko pomagata tudi razdalja vlog in empatija (prim. Krappmann 1973, 150).

Interakcijski partnerji se morajo najprej „prilagoditi medsebojnim pričakovanjem“ (Krappmann 1973, 151) in se pogajati o novih pogojih interakcije. Posledično potrebe interakcijskih udeležencev ne morejo biti več v celoti zadovoljene. Pri tem „vsi interakcijski partnerji […] poskušajo v vsaki situaciji ohraniti in predstaviti identiteto, ki ohranja njihovo specifičnost“ (Krappmann 1973, 151).

Sprejemanje razlik

Predpogoj za sodelovanje v interakcijah je, da se ohranja identiteta posameznikov in hkrati izraža različnost pričakovanj. V osnovi interakcija z drugimi ljudmi vključuje zadovoljevanje čustvenih potreb. Da bi zadovoljili vsaj nekatere od teh potreb, ljudje vstopajo v interakcije. Sprejeti morajo iz tega izhajajoča razhajanja in nezdružljivosti, saj so sestavni del vsakega interakcijskega odnosa (prim. Krappmann 1973, 151). V tem kontekstu postane zelo jasno, da „posameznik […] ne more ubežati ambivalenci“. (Krappmann 1973, 152).

Po Krappmannu je toleranca do dvoumnosti zmožnost prenašanja nasprotujoče si vpletenosti v vloge in motivacijske strukture tako pri sebi kot pri interakcijskih partnerjih (prim. Krappmann 1973, 155). Tako toleranca do dvoumnosti posamezniku odpira možnost interakcije, zlasti v medkulturnem prostoru. Hkrati zmanjšuje anksioznost, saj posamezniku jasno pokaže, da lahko ohranja ravnovesje med različnimi normami in motivi tudi v „zelo protislovnih situacijah“ (Krappmann 1973, 155).

Oblikovanje identitete

Posledično strpnost do dvoumnosti ni le pomembna kompetenca v medkulturnih srečanjih, temveč je pomembna tudi za oblikovanje identitete posameznika. Pri razvoju osebne identitete je posameznik večkrat prisiljen „sintetizirati nasprotujoče si identifikacije“ (Krappmann 1973, 167). Kajti brez „tega [strpnosti do dvoumnosti] si ni mogoče zamisliti nobene identitete jaza, saj se mora ta artikulirati uravnoteženo med želenimi pričakovanji in v okviru skupnega simbolnega sistema“ (Krappmann 1973, 167).

Vsak človek se mora sprijazniti z dejstvom, da se pričakovanja in potrebe ne ujemajo vedno ter da obstajajo vrzeli med osebnimi izkušnjami in splošno veljavnimi vrednostnimi sistemi. Če posameznik te dvoumnosti zanika ali potlači, ne more razviti identitete in tako v interakcijah ne more zastopati svojega posebnega stališča (prim. Krappmann 1973, 167).

Literatura

Derboven, Wibke/ Kumbruck, Christel (2005): Interkulturelles Training Trainingsmanual zur Förderung unterkultureller Kompetenz in der Arbeit. Heidelberg: Springer Verlag.

Krappmann, Lothar (1973): Soziologische Dimension der Identität. Strukturelle Bedingungen für die Teilnahme an Interaktionsprozessen. 3. Auflage. Stuttgart: Klett.

Kühlmann, Torsten (1995): Mitarbeiterentsendung ins Ausland – Auswahl, Vorbereitung, Betreuung und Wiedereingliederung. Göttingen: Verlag für Angewandte Psychologie.

Straub, Jürgen/ Weidemann, Arne/ Weidemann, Doris (Hrsg.) (2007): Handbuch interkultureller Kommunikation und Kompetenz. Grundbegriffe – Theorien – Anwendungsfelder. Stuttgart: J. B. Metzler.