Teorije zarote

Teorije zarote so opredeljene kot dejanja, ki nakazujejo, da drugi ljudje, na primer vplivni politiki ali vplivni podjetniki, skrivaj uresničujejo zle namene. Domnevno naj bi načrtovali nekaj, kar bi jim prineslo prednost in škodovalo vsem drugim ljudem. Zarotniki so torej protidemokratična skupina, ki nasprotuje večini prebivalstva in deluje proti njej (prim. Appel in Mehretab, 2019). S tem se ustvari podoba sovražnika. Teoretiki zarote poskušajo teorijo zarote dokazati z mešanjem dejstev in izmišljenih informacij. Vendar za teorijo zarote ni dokazljivih dokazov (prim. Schneider in Toyka-Seid, 2020).

Teorije zarote in ideologije zarote

V literaturi se razlikuje med teorijami zarote in ideologijami zarote. Teorija zarote ali tudi hipoteza zarote pomeni, da je zaroto mogoče preveriti z empiričnimi trditvami, kar omogoča tudi popravke same sebe. Če se na podlagi empirične preiskave, s katero se preveri resničnost te teorije, ugotovi, da ni dovolj dokazov v podporo tej teoriji, se ta zavrže (prim. Lpb). Po drugi strani govorimo o ideologiji zarote, če se teorija zarote kljub nasprotnim dokazom ohranja. Ljudi, ki verjamejo v takšne ideologije, imenujemo tudi verniki v zarote. „Podobno kot totalitarne politične ideologije tudi ideologije zarote predstavljajo absolutno zahtevo po resnici z jasno prepoznavno podobo sovražnika.“ (Lpb)

Vzroki

Ugotovljeni so bili trije različni motivi za verovanje v teorije zarote. Epistemični motiv se pojavlja predvsem pri kompleksnih sistemih in pojavih. Teorije zarote ponujajo poenostavitev zapletenih dejstev v razumljive razlage s preprosto shemo prijatelja in sovražnika. Primer je zanikanje podnebnih sprememb, ki jih je povzročil človek. Gre za znanstveni pojav, ki je izredno zapleten in je bil predmet številnih raziskav, vendar ga ni mogoče v celoti razumeti. Zanikanje sprememb z domnevno preprostimi razlagami zmanjšuje kompleksnost, s katero se je treba soočiti.

Drugi motiv vključuje spopadanje z izgubo nadzora in občutkom nemoči (eksistencialni motiv). Pritegne, kadar ljudje čutijo, da nimajo nadzora nad svojim življenjem, in se počutijo ogrožene zaradi zunanjih nevarnosti. Ljudje v takšnih razmerah so bolj dovzetni za teorije zarote in verjetneje jim verjamejo.

Tretji motiv, socialni motiv, vključuje nadomestilo za negotovost in občutek izključenosti. Teorije zarote služijo temu, da se ljudje počutijo bolje, in lahko zagotavljajo identifikacijo skupine ali osebe (prim. Appel in Mehretab, 2019).

Teorije zarote skozi stoletja

Teorije zarote pridobijo večjo priljubljenost in pozornost v času velike negotovosti in krize. Zato niso pojav, ki je značilen samo za postmodernizem, temveč se vedno znova pojavljajo v zgodovini človeštva. Na primer v 14. stoletju ob širjenju kuge v Evropi. Že takrat so v judovskih sodržavljanih našli grešnega kozla in postregli s podobo starega sovražnika. V skladu s takratnimi teorijami zarote naj bi bili krivi za kugo, zato so se soočali s preganjanjem in maščevanjem (prim. Appel in Mehretab, 2019). Drug primer je legenda o vbodu v hrbet. V njej je za vzrok poraza v prvi svetovni vojni označena izdaja demokratične levice ter komunistov in Judov proti nemškemu Wehrmachtu. Legenda o „vbodu v hrbet“ ni služila le krepitvi nemške samopodobe, temveč tudi legitimizaciji politike nacionalsocialistov (prim. Lpb). V sodobnem času je mogoče opaziti povečano pojavljanje različnih teorij zarote. Znanje strokovnjakov in avtoritet med zagovorniki teorij zarote izgublja na pomenu, domnevne resnice pa so podlaga za odločitve. kljub temu je pomembno, da smo v družbenem diskurzu odprti za nasprotna mnenja. če teorije temeljijo na dejstvih in trdnih temeljih, jih ne smemo zlahka zavrniti kot pripovedi zarote, temveč mora slediti kritična razprava. V nasprotnem primeru pride do morebitne neupravičene diskreditacije in uokvirjanja nasprotne strani ter preprečitve družbenega diskurza (prim. Douglas idr. 2019).

Tudi po pandemiji Corona je mogoče opaziti povečano pozornost različnim teorijam zarote in logiki zarote. Te segajo od namernega uničenja gospodarskega sistema do zanikanja obstoja virusov. Nekatere teorije in trditve si med seboj nasprotujejo, vendar so kljub temu vse bolj priljubljene in so bile nedavno tudi predmet razprave na zvezni tiskovni konferenci (prim. Zvezna tiskovna konferenca, 31. 8. 2020).

Bibliografija

Schneider, Gerd in Toyka-Seid Christiane (2020): Das junge Politik-Lexikon von www.hanisauland.de, Bonn: Bundeszentrale für politische Bildung.

Landeszentrale für politische Bildung. www.lpb-bw.de/verschwoerungstheorien.

Appel in S. Mehretab (2019). The Psychology of the Postfactual (Psihologija postfaktičnega): O lažnih novicah, „Lügenpresse“, Clickbait & Co. teorijah zarote (str. 117-126).

Douglas, Karen, Uscinski, Joseph, Sutton, Robbie M., Cichocka, Aleksandra, Nefes, Turkay, Ang, Chee Siang, Deravi, Farzin (2019): Understanding conspiracy theories. Advances in Political Psychology, 40 (S1). str. 3-35.

Zvezna vlada: www.bundesregierung.de/breg-de/suche/regierungspressekonferenz-vom-31-august-2020-1781420.