Tabu

Izraz tabu izvira iz polinezijske Tonge (‚tapu‘ o. ‚ta pu‘) in je bil dokumentiran med pomorskimi potovanji Jamesa Cooka, nato pa se je izraz uveljavil tudi v Evropi. Prvotno je imel polinezijski izraz versko-magične konotacije (prim. Freud 2014, 635) in se je lahko nanašal tako na nekaj svetega, nedotakljivega kot tudi na nekaj nečistega, prepovedanega (prim. prav tam, 629). Čeprav izraz izvira iz polinezijskega kulturnega prostora, gre za medkulturni pojav, ki ga lahko najdemo tudi v vsaki drugi kulturi (prim. Wundt 1926).

Medkulturni pojav

V današnji jezikovni rabi je tabu družbeno globoko ponotranjena prepoved, ki kot nenapisan in deloma nezavedni zakon od članov kulturne skupine zahteva določeno opustitev ali molk (prim. „raziskovanje tabuja“). Ta medkulturni pojav družbenih tabujev je med drugim preučeval James G. Frazer (1854-1941), v znanstveni diskurz pa je prišel najkasneje po pisanju knjige Totem in tabu dunajskega psihoanalitika Sigmunda Freuda (1856-1939). Medtem ko je Frazer prvi opisal tabu kot medkulturni pojav, ki služi utrjevanju sistema družbenega reda, Freud podobno obravnava tabu kot individualni psihološki pojav (prim. Emrich 2015, 13), ki služi zatiranju določenih želja. „Osnova tabu[ja] je prepovedano dejanje, za katerega obstaja močna nagnjenost v nezavednem“ (Freud 2014, str. 641), kar bi pojasnilo tudi v osnovi ambivalenten odnos do tabuja, ki zajema tako strahospoštovanje kot odpor (prim. prav tam, 636). Medtem je tabu postal predmet različnih disciplin, kot so psihologija, sociologija, etnologija, religiologija, kulturologija ali jezikoslovje.

Vrste tabujev

Obstajajo različne vrste tabujev, kot so verski tabuji, tabuji, povezani s spolom, ali vljudnostni tabuji. Nadalje lahko razlikujemo med tabuji, ki so usmerjeni na dejanja, komunikacijo in določene koncepte, predmete, kraje, misli ali celo čustva (prim. Balle). Če se tabu nanaša na določen predmet ali osebo, pa je treba omeniti, da za prepovedan ne velja sam tabuizirani predmet, temveč določeno dejanje ali odnos, usmerjen nanj (prim. Scholz), in sicer dotikanje, gledanje, poimenovanje ali kakršno koli razmišljanje o tabuiziranem predmetu.

Pogoste tabuizirane teme so na primer smrt, bolezen, izločki in nekatere telesne funkcije, menstruacija, genitalije, spolnost na splošno ali posameznih skupin, kot so starejše ali invalidne osebe, odvisnosti, pa tudi govorjenje o nezadovoljstvu z dodeljeno spolno vlogo (vloga matere/skrbnice), psihičnih težavah ali negativnih čustvih na splošno. Tabuji pogosto prepovedujejo tudi incest, kanibalizem, uživanje določenih živali ali izdelkov, posebne politične razprave ali obtožbe o „prepovedi govora“ proti akterjem politične korektnosti*.

Tabuji v primerjavi s prepovedmi

Čeprav tabu označuje nekaj prepovedanega, ga običajno razlikujemo od običajne prepovedi. Medtem ko se običajne prepovedi izrecno naučimo, je tabu implicitno ponotranjen v zgodnjem otroštvu v skladu s socializacijo v kulturnem okviru. Podobno se kršitve tabuja ne kaznujejo na enak način kot kršitve prepovedi, temveč pogosto izzovejo reakcije, kot sta sram ali gnus (prim. Reimann 1989, 421), in so družbeno sankcionirane (prim. Kraft 2004, 9-15). Medtem ko o prepovedih lahko govorimo ali se o njih celo pogovarjamo, „[tabuji] dejansko prepovedujejo sami sebe. […] Tabu prepovedi nimajo nikakršne utemeljitve […]; nam nerazumljive se zdijo samoumevne tistim, ki jim vladajo“ (Freud 2014, 629). Tako je mogoče opaziti tudi, da je celo diskurz o obstoječem tabuju tabuiziran (prim. Balle). In „[naj]čudnejše je verjetno to, da ima tisti, ki mu je uspelo prekršiti tak tabu, sam značaj prepovedanega […]“ (Freud 2014, 632). Vendar pa je treba to zlitje tabuja in prepovedi razumeti manj kot strogo dihotomijo, temveč kot kontinuum med dvema bazenoma (prim. Schröder 2003, 310).

Funkcije in kršitve tabuja

Družbeni tabuji po eni strani omejujejo možnosti delovanja posameznikov in so zato represivni, po drugi strani pa lahko prispevajo k utrjevanju političnih razmer ali preprečevanju diskurzov. Ker imajo tabuji funkcijo podpiranja družbenega reda (prim. Betz 1978, 144), so lahko za posameznika tudi razbremenilni, zaščitni ali celo identiteto oblikujoči (prim. Base 2007). Imajo „družbeno funkcijo urejanja vedenja, določanja meja, priznavanja avtoritet, npr. za zagotavljanje lastninskih in oblastnih razmerij ter določenih družbenih redov“ (Reimann 1989, 421).

Posledično kršitev tabuja tako rekoč ogroža tudi celotno družbeno skupino, v kateri tabu velja (prim. Freud 2014, 616). Da bi se izognili kršitvi tabuja, je zato mogoče opaziti različne verbalne in neverbalne strategije obvladovanja (prim. Schröder 2003, 311). Na primer, „evfemizmi so idealen postopek, ko gre za spoštovanje tabuja, ne da bi zanikali lastne pogovorne potrebe“ (Reuter 2009, 19). Glede na kulturni kontekst je mogoče opaziti tudi različen jezikovni pristop k dotikom tabujev.

Tabuji v medkulturni komunikaciji

Za stik z drugo kulturno skupino je še posebej pomembno, da se zavedamo morebitnih konfliktnih tem in najdemo spoštljiv način za njihovo obravnavo (prim. „raziskovanje tabujev“). Bistven del kulturnih konvencij je tudi poznavanje tega, o čem ne smemo govoriti ali kako se ne smemo obnašati. Ker so tabuji zrasli zgodovinsko in se nenehno spreminjajo, so tudi v veliki meri odvisni od posameznega kulturnega konteksta (prim. Kraft 2004, 9-15). Tako obstajajo različni tabuji, ki veljajo le v določenih kulturnih krogih. In ker ti niso eksplicitno izraženi, obstaja nevarnost nenamerne kršitve tabuja. Prav tako pa obstajajo tabuji, ki se v različnih kulturah pojavljajo podobno, na primer tabu incesta. Vendar pa niso kulturno specifična le področja tabujev, temveč tudi stopnja tabuiziranja in ustrezne strategije spoprijemanja (prim. Danninger 1982, 237). „Jezikovno znanje o možnih strategijah izogibanja [ter] strpnost do tabuiziranih pojavov“ (Schröder 2003, 314) je posledično temeljnega pomena za uspešno medkulturno sporazumevanje.

Literatura

Balle, Christel: Pojem tabu. https://www.kuwi.europa-uni.de/de/lehrstuhl/ehemalige_professoren/sw2/forschung/tabu/tabubegriff/index.html (14.09.2020).

Base, Gerhard: Über Tabus und Tabuisierungen. In: Tabuos und Grenzen der Ethik. Ed. by Michael Fischer and R. Kacianka. Frankfurt a. M.: Peter Lang 2007 (= Ethik transdisziplinär 7). S. 13-30.

Betz, Werner: Tabu. Besede in spremembe. V: Meyers Enzyklopädisches Lexikon. 9. izd. Ed. by Bibliogr. Institut. Mannheim: Bibliographisches Institut 1978 (= zvezek 23). S. 141-144.

Danninger, Elisabeth: Tabu področja in evfemizmi. In: Jezikovna teorija in uporabno jezikoslovje. Festschrift für Alfred Wollmann zum 60. Geburtstag. Ed. by Werner Welte. Tübingen: Narr 1982. str. 237-251.

Emrich, Matthias: Uvod. Tabu kultura. In: Texts and Taboo. O kulturi prepovedi in transgresije od pozne antike do sodobnosti. Uredila Alexander Dingeldein in M. Emrich. Bielefeld: Transcirpt 2015 (= Mainzer Historische Kulturwissenschaften 21). S. 7-18.

Freud, Sigmund: Totem in tabu. V: Zbrana dela. Köln: Anaconda 2014. str. 607-758.

Kraft, Hartmut: Tabu. Magija in družbena realnost. Düsseldorf: Walter 2004.

Reimann, Horst: Tabu. In: Staatslexikon: Tabu, Ljubljana, 2014, str. 1. Pravo – gospodarstvo – družba v petih zvezkih. Izdala Görresova družba. Sedma popolnoma prenovljena izdaja. Freiburg: Herder 1989 (= 5. zvezek). S. 420-421.

Reuter, Ursula: Jezik in tabu. Razlaga o francoskih in italijanskih evfemizmih. Tübingen: Max Niemeyer Verlag 2009 (= Beihefte zur Zeitschrift für Romanische Philologie 346).

Scholz, Alexander: Gradivo za predavanje: Tabu – Ein ethnophänomenologischer Deutungsansatz. https://www.kuwi.europa-uni.de/de/lehrstuhl/ehemalige_professoren/sw2/forschung/tabu/weterfuehrende_informationei/alexander_scholz/index.html (14. 9. 2020).

Schröder, Hartmut: Tabu. In: Handbook of Intercultural German Studies (Priročnik za medkulturne nemške študije). Ed. by Alois Wierlacher and A. Bogner. Stuttgart: Metzler 2003. str. 307-315.

Raziskave o tabuju. https://www.kuwi.europa-uni.de/de/lehrstuhl/ehemalige_professoren/sw2/forschung/tabu/index.html (14.09.2020).

Wundt, Wilhelm: Völkerpsychologie. Raziskava o razvojnih zakonitostih jezika, mita in običajev. Četrti zvezek. Ljubljana: Znanstveni inštitut, 2014. 4. izd. Leipzig: Scientia Verlag 1926.