Etimologija besede rasa ni jasna. Tri možnosti iz latinščine so izpeljanke besed ratio „narava, bistvo“, radix „korenina“ ali generatio „razmnoževanje“. Vse različice je mogoče uskladiti z današnjim razumevanjem izraza. Izraz rasizem je nastal v 20. stoletju, natančneje v dvajsetih in tridesetih letih 20. stoletja (prim. Zerger 1997, 19 u. 80).
Duden opredeljuje rasizem kot ideološko opravičevanje rasne diskriminacije. Ljudje ali skupine prebivalstva z določenimi biološkimi značilnostmi so po naravi nadrejeni ali podrejeni drugim v smislu njihove kulturne uspešnosti (prim. Duden 2007, 879).
Druga opredelitev opisuje rasizem kot enostransko in skrajno izkrivljanje resničnosti v smislu pretirane samopodobe in zaničevalne podobe drugih (prim. Geulen 2007, 7).
Pojmovna razmejitev
Kakšna je razlika med rasizmom in ksenofobijo oziroma desničarskim ekstremizmom? Rasizem razumemo kot zatiranje ali neenako obravnavanje na podlagi bioloških, genetskih razlik. Hierarhizirajo se tako zunanje fizične značilnosti kot tudi zgodovinsko ali kulturno pogojene navade. Videz lastnega ljudstva je postavljen nad videz drugih ljudstev. To ustvarja domnevni občutek večvrednosti, ki vodi v diskriminacijo drugih ljudi na podlagi njihove rase.
Tako je v nasprotju z desničarskim ekstremizmom ta izraz manj povezan s sovražnostjo do demokracije, ki govori proti pravni državi temeljnega reda. Čeprav je ta usmerjen tudi proti ljudem z drugimi biološkimi značilnostmi, je poudarek na kritiki demokracije. Diskriminacija rasizma ni toliko zaradi drugačnega porekla, jezika ali vere. V tem primeru bi govorili o ksenofobiji (prim. Führing/ Lensing 1994, 62). Kljub temu pa je zaradi prekrivanja pogosto težko narediti ostro ločnico. Desničarski skrajneži sledijo rasistični ideji in to tudi aktivno počnejo. V družbeni sredini obstaja tudi del, siva cona, ki podpira rasistično idejo (prim. Koller 2015).
Zgodovina
Že od nekdaj je obstajalo veliko različnih skupin prebivalstva, ki so se med seboj dedno razlikovale. Na primer, obstajajo Pigmejci, Mongoli, Indijci ali Arabci – vsi s svojimi posebnimi značilnostmi. Na prvi pogled je najbolj očitna razlika med ljudmi njihova barva kože. Na podlagi teh zunanjih vidnih značilnosti, ki so vidne vsakomur, je nastala klasifikacija, da bi lahko razvrstili in nato ocenili skupine.
V 15. stoletju, v tako imenovani dobi odkritij, sta si Portugalska in Španija med seboj razdelili svet. Evropejci so našli dostop do novih trgovskih poti, države z velikim bogastvom pa so bile izkoriščene. Za to so potrebovali delovno silo, kar je privedlo do atlantske tristranske trgovine. To pa je pripeljalo do afrikanizacije suženjstva. Sužnje so odpeljali v Novi svet, dobiček, ki so ga ustvarili, pa je šel nazaj na evropska kraljeva dvorišča. Tam, kjer se je suženjstvo že uveljavilo v dobičkonosni kolonizaciji, se je pojavila hierarhizacija glede na barvo kože. Vojaška premoč je pogojevala zaznano moralno in versko premoč (prim. Hund 2017, 20).
Evropejci so svojo nalogo razumeli tako, da domnevno manj razvitim ljudstvom Amerike, Afrike, Azije in Avstralije posredujejo napredek v njihovem smislu. Sistematično je bila večina Zemlje kolonizirana in razdeljena med Evropo in Japonsko.
V šolskih učbenikih je bila več kot 100 let od sedemdesetih let 19. stoletja, na primer v Franciji, črna rasa prikazana kot sposobna izboljšav. To so utemeljevali s tem, da so močno pigmentirani ljudje najbolj podobni opicam, zlasti glede oblike glave. Po drugi strani pa so bili ljudje bele polti prikazani kot najbolj popolna vrsta. Ta napačno naučena klasifikacija je vodila do napačnega prepričanja o hierarhiji glede na dedne lastnosti (prim. Victor 2012).
V obdobju nacizma je nato arijska rasa veljala za najdragocenejšo raso. Med letoma 1939 in 1945 so bili Sinti in Romi, tako imenovani Mischlinge, Judje in številne druge skupine razvrščeni do te mere, da niso imeli pravice živeti v Nemčiji. To je privedlo do tako imenovane rasne manije. Njen učinek je bil nov, rasno motiviran antisemitizem. Izgubno taborišče, v katerem je največ ljudi umrlo v plinskih komorah, z injekcijami strupa ali streljanjem, je bil Auschwitz (prim. Wippermann 2005, 75). Po izgubljeni drugi svetovni vojni se je občutek superiornosti Nemcev spet zmanjšal. Proces denacifikacije naj bi pomagal ustvariti „beli Zahod“. Nanj je močno vplivala hladna vojna (prim. Hund 2007, 151).
Mejnik v zvezi z rasno enakostjo je bil ameriški Zakon o državljanskih pravicah iz leta 1964, ki je rasno segregacijo v javnosti razglasil za nezakonito. Zakon o državljanskih pravicah je pomenil velik korak k svobodi tudi za Afroameričane, vendar ni pomenil konca boja za enakost (prim. Bringle 2015, 6).
Oblike rasizma
Kot je razvidno iz prejšnjih razdelkov, je osrednja rasistična ideja konstruiranje belih, zahodnih ljudi kot „norme“ in njihovo vrednotenje v primerjavi s preostalim svetovnim prebivalstvom (prim. Othering).
Da bi dobili pregled nad različnimi oblikami rasizma, razlikujemo med tremi splošnimi in petimi eksplicitnimi manifestacijami. Načeloma so osnovne oblike pogosto medsebojno odvisne in se prekrivajo.
Osnovne oblike
Strukturni rasizem se nanaša na institucionalizirano obliko diskriminacije, zanj pa je značilna hierarhična struktura moči. Tu se rasizem odvija „od zgoraj navzdol“ in zlorablja družbene odnose odvisnosti. Nekateri primeri tega so rasno profiliranje ter slabše zaposlitvene in izobraževalne možnosti za ljudi z migracijskim ozadjem (organizacija proti skupini ljudi).
Kulturni rasizem se razume kot izključevanje na podlagi kulturnih in verskih atributov. Kultura nadomešča „nadrejeno raso“, zato se ta oblika opisuje tudi kot „rasizem brez ras“ ali „neorasizem“. Etnocentrična perspektiva se šteje za edino pravilno, medkulturnost pa za škodljivo. Zgled za to sta protimuslimanski in antisemitski odnos (krog ljudi proti krogu ljudi).
Vsakdanji rasizem vključuje vsakodnevne izkušnje diskriminacije, ki so posledica medsebojnega delovanja posameznikov. Te so lahko nenamerno ali namerno rasistične in se običajno pojavljajo zelo subtilno. Vključujejo na primer omalovažujočo rabo jezika in ponotranjenje diskriminatornih izkušenj (posameznik proti posamezniku) (prim. Ogette 2017).
Izrecne oblike
1 Postkolonialni rasizem opredeljuje sodobno marginalizacijo in stigmatizacijo temnopoltih kot posledico kolonialne rasne ideologije. Takšni načini razmišljanja vključujejo izpodrivanje tekočega zahodnega dobička prek kolonialnih ozemeljskih delitev in izkoriščanja ter etnocentričnih predstav o svetu. V to kategorijo spada tudi zavračanje samooznačb, kot so črnci, barvni ljudje, črnogledost in rasni realizem. Diskreditacija na podlagi fenotipskih značilnosti je še danes strukturno zasidrana. Test lutk kaže, kakšen vpliv ima to lahko že na otroke. Poleg tega lahko lastne nezavedne predsodke ugotovimo s pomočjo testa implicitnih asociacij (prim. ibid.).
2 Antisemitizem se nanaša na celoto izjav, ki so sovražne do Judov, in tako nadomešča zastareli, na religiji temelječi antijudaizem. Najpogostejši predsodki se nanašajo na domnevno pristno judovski nos in stilizacijo kot denarnih in vplivnih. Iz slednjega se razvijajo številne teorije zarote, po katerih Judje nadzorujejo svet (Rothschildova teorija). Poleg tega gre za zanikanje holokavsta vse do opravičevanja, pa tudi za antisemitizem, skrit pod navidezno kritiko Izraela (prim. Polak 2018).
3 Gadžijski rasizem vključuje tudi diskriminacijo Sintov in Romov. ‚Gadje‘ pomeni Neromi in nadomešča prejšnje izraze, kot sta anticiganizem in -romanizem. Tako je prvič stran, ki izvaja rasizem, po definiciji osredotočena na rasizem. Sinti in Romi so stigmatizirani kot brezdomci, necivilizirani ljudje ali romantizirani kot „svobodni ljudje“. Obe različici prispevata k temu, da so obravnavani kot tretjerazredni ljudje in da ne pripadajo družbi (prim. AAS 2019).
4 Protimuslimanski rasizem pogosto sovpada z antiislamizmom, saj je obema skupen namen diskreditirati muslimane. Na prvi pogled diskriminacija temelji na verski pripadnosti, v resnici pa je posplošena na podlagi fenotipskih značilnosti. Prizadetim se pogosto očita pomanjkanje sposobnosti vključevanja ali ekstremistična prepričanja.
5 Protiazijski rasizem vključuje vsa razvrednotenja Azijcev. Simptomatično je razvrednotenje področja oči ali navidezno pozitivnih atributov, kot sta delavnost in inteligenca. Vendar tudi te stigme prispevajo k rasističnemu drugačenju in v primeru dvoma povzročijo, da večinska družba rasistične vsebine ne jemlje resno. Po drugi strani pa je predpostavka, da so Azijci na splošno izpostavljeni tveganju okužbe z virusom Corona, odkrito rasistična (prim. Dapp 2014).
Literatura
Fundacija Amadeu Antonio (2019): Rasizem proti Sintom in Romom. https://www.amadeu-antonio-stiftung.de/wp-content/uploads/2019/01/Flyer_GMF_Roma.pdf [12.03.2020].
Bandelow, Borwin: Ksenofobija je v vseh nas. https://www.faz.net/aktuell/politik/inland/angstforscher-borwin-bandelow-ueber-fremdenangst- 15763320.html [25.12.2018].
Bringle, Jennifer (2015): The civil rights act of 1964. New York: The Rosen Publishing Group.
Dapp, Teresa (2014): We are not gooks! V: Time Online https://www.zeit.de/zustimmung?url=https%3A%2F%2Fwww.zeit.de%2Fpolitik%2Fdeutschland%2F2014-02%2Fwir-sind-keine-schlitzaugen [12.03.2020].
Duden (2007): Das Fremdwörterbuch. 9. izdaja. Mannheim: Bibliographisches Institut.
Führing, Gisela/ Lensing, Mechthild (1994): Was heißt hier fremd? Berlin: Cornelsen.
Geulen, Christian (2007): Zgodovina rasizma. München: Beck.
Univerza Harvard: https://implicit.harvard.edu/implicit/germany/selectatest.jsp [12.03.2020].
Hund, Wulf D. (2017): Wie die Deutschen weiß werden. Kleine (Heimat)Geschichte des Rassismus. Stuttgart: J. B. Metzler.
Koller, Christian: Kaj je pravzaprav rasizem? http://www.bpb.de/politik/extremismus/rechtsextremismus/213678/was-ist-eigentlich-rassismus [26.12.2018].
Ogette, Tupoka (2017): Exit racism (izstop iz rasizma). Učenje kritičnega razmišljanja o rasizmu. Münster: Unrast.
Polak, Oliver (2018): Gegen den Judenhass. Berlin: Suhrkamp.
Victor, Jean-Christophe: Pojav rasizma. http://www.bpb.de/mediathek/178985/die- emergence-of-racism [12.12.2018].
Wippermann, Wolfgang (2007): Rassenwahn und Teufelsglaube. Berlin: Frank & Timme.
Zerger, Johannes (1997): Kaj je rasizem? Uvod. Göttingen: Lamuv.
Youtube: https://www.youtube.com/watch?v=tkpUyB2xgTM [12.03.2020].