Psiholingvistika (jezik, misel, resničnost)

Ali lahko razmišljamo brez jezika? Ali pa je le jezik tisti, ki nam omogoča oblikovanje misli? Kakšna je povezava med jezikom in mišljenjem? Filozofija jezika poskuša odgovoriti na ta vprašanja. Od sredine 19. stoletja je podvrsta jezikoslovja, vendar so se s problemom jezika in mišljenja ukvarjali že v antiki. Filozofijo jezika preučujejo tako filozofi kot jezikoslovci, vendar ta članek obravnava to temo izključno z jezikoslovnega vidika.

Piaget: Misel določa možnosti za oblikovanje in uporabo jezika

Čeprav Piaget ni bil jezikoslovec, temveč biolog in razvojni psiholog, je njegovo raziskovanje usvajanja jezika pri otrocih omogočilo sklepanje o povezavi med jezikom in kognicijo. Predpostavlja, da „kognitivni razvoj (tj. postopno pridobivanje strategij mišljenja) odločilno določa naš jezikovni razvoj in jezik“ (Beyer/ Gerlach 2018, 206).

Kot dokaz navaja poskuse zaznavanja količine pri otrocih. V enem od teh poskusov se enaka količina vode iz ene posode prelije v posodo drugačne oblike, katere oblika povzroči višji nivo stoječe vode. Otroci menijo, da mora biti zdaj več vode. Šele od petega do osmega leta starosti otroci začnejo verjeti, „da spremembe v videzu količine ne vplivajo na količino samo“ (Szagun 2016, 207). Po Piagetovem mnenju na to spoznanje jezik ne vpliva, saj gre za „temeljno spremembo v mišljenju“ (Szagun 2016, 207).

Sapir-Whorfova hipoteza: jezik določa naše mišljenje

Najbolj znana predstavnika nasprotnega stališča sta Benjamin Lee Whorf in Edward Sapir. Tako imenovana Sapir-Whorfova hipoteza pravi, „da naš materni jezik določa, kako razmišljamo in dojemamo svet“ (Deutscher 2010, 149).

Hipotezo pogosto enačijo z načelom jezikovnega determinizma ali načelom jezikovne relativnosti, saj temelji na teh načelih.

Načelo jezikovnega determinizma pravi, da določen jezik, ki ga oseba govori, določa, tj. determinira, mišljenje. Načelo jezikovne relativnosti predpostavlja, da govorci različnih jezikov različno dojemajo resničnost (prim. Werlen 2002, 201).

Sapir-Whorfova hipoteza je bila skozi čas močno kritizirana. Ena od glavnih kritik je, da po tej hipotezi „naš materni jezik določa meje naših intelektualnih obzorij in omejuje našo sposobnost razumevanja idej ali razlik, ki se uporabljajo v drugih jezikih“ (Deutscher 2010, 267).

Boas in Jakobson: povezava med kulturo in jezikom

Antropolog Franz Boas se v svojih raziskavah ni ukvarjal s povezavo med jezikom in mislijo, temveč s povezavo med kulturo in jezikom. Po njegovem mnenju lahko vsaka kultura jezikovno izrazi vse, vendar ustrezne potrebe kulture narekujejo, da morajo njeni pripadniki jezikovno izraziti določene informacije, medtem ko druge informacije niso izrecno zahtevane (prim. Werner 2002, 183 in nasl.).

Jezikoslovec Roman Jakobson prevzame Boasova antropološka razmišljanja in jih prenese na jezikoslovje. Tudi Jakobson se zavzema za pristop, da je vsaka kultura ali vsak jezik teoretično zmožen izraziti vse, in je uveljavil maksimo, da se jeziki razlikujejo „po informacijah, [ki jih] vsak jezik sili svoje govorce, da jih reproducirajo“ (Deutscher 2010, 173).

Deutscher: Boas-Jakobsonovo načelo

Deutscher, ki se navezuje na Boasa in Jakobsona, postavlja Boas-Jakobsonovo načelo kot odgovor na Sapir-Whorfovo hipotezo. Ob upoštevanju Boasovih in Jakobsonovih razlag opiše vpliv jezika na mišljenje. Če jezik svoje govorce spodbuja k jezikovnemu izražanju določenih informacij, je treba te informacije upoštevati tudi mentalno (prim. Deutscher 2010, 175).

V tem smislu nas materni jezik sili, da smo pozorni na določene podrobnosti, da razlikujemo določene izraze in imamo določene asociacije (prim. Deutscher 2010, 267). Tako se „jezikovne navade sčasoma utrdijo v miselne navade“ (Deutscher 2010, 175). Deutscher navaja poskuse in študije, ki dokazujejo, da ima naš materni jezik kognitivni vpliv na spomin, zaznavanje in asociacije, pa tudi na naše praktične sposobnosti, kot je občutek za orientacijo (prim. Deutscher 2010, 267 f.).