Pridobivanje jezika ali razvoj jezika je proces učenja novega jezika. Pri tem se pridobivajo pravila jezika na področju izgovarjave, slovnice in besedišča (prim. Metzler Lexikon Sprache 2016, 639).
Pridobivanje maternega jezika/pridobivanje prvega jezika
Za „pravilno“ govorjenje jezika ni nujno, da znamo poimenovati njegova pravila. Dovolj je, če ga je mogoče uporabljati. Govorci to običajno počnejo samodejno, ko govorijo v svojem maternem jeziku – imenovanem tudi prvi jezik.
Ko se majhen otrok nauči govoriti, začne osvajati jezike, ki ga obkrožajo. To se imenuje nenadzorovano usvajanje jezikov. Otroku se izrecno ne povedo pravila jezika, ampak jih oblikuje sam (prim. Metzler Lexikon Sprache 2016, 639 f.).
V ta namen otrok oblikuje „mentalno shemo“ (Bickes/Pauli 2009, 34): Že znana pravila prenaša na druge besede. Primer za to je pretekli čas, ki ga imenujemo tudi enostavni pretekli čas. Glagol v pretekliku se lahko tvori šibko, npr. reči – rekel sem, ali močno, npr. peti – pel sem. Otroci najprej osvojijo shemo za tvorbo šibkih oblik, kot je rekel sem. To shemo prenesejo na druge glagole. Na ta način se oblikujejo presplošni izreki, kot je singen – ich singte, ki se še naprej uporabljajo tudi po popravkih. To kaže, kako trdno je miselna shema zasidrana v otroku. Ko razumejo pretekli čas močnih glagolov, uporabljajo slovnično pravilno obliko (prim. Bickes/Pauli 2009, 34).
Dvojno usvajanje prvega jezika
Oseba ima lahko poleg enega tudi več maternih jezikov. Če se otrok pri starosti do treh let hkrati uči dveh ali več okoliških jezikov, govorimo o dvojnem usvajanju prvega jezika (prim. Bickes/Pauli 2009, 92).
Pridobivanje drugega jezika
Kadar se triletni ali starejši otrok uči novega jezika, lahko ločimo dve vrsti usvajanja drugega jezika. Otrok se lahko novega jezika nauči na enak način kot prvega jezika oziroma prvih jezikov.
V tem primeru je pridobivanje nenadzorovano. V tem primeru se naučeni jezik vsakodnevno uporablja v vsakdanjem življenju, saj je na primer državni jezik. Ne usvaja se ga na tečaju, temveč na primer v pogovorih med prijatelji, sošolci ali sodelavci. Ta proces se imenuje pridobivanje drugega jezika. (prim. Bickes/Pauli 2009, 92 f.).
Pridobivanje tujega jezika
Druga možnost je, da govorci poznajo pravila nekega jezika. To se zgodi na primer, ko se tega jezika učijo v šoli ali na tečajih. To imenujemo nadzorovano usvajanje tujega jezika (prim. Metzler Lexikon Sprache 2016, 639).
Pri učenju tujega jezika je opazno, da se ga običajno ne učimo v vsakdanjih pogovorih. Namesto tega se pogovori uvajajo z nalogami. Pouk navadno poteka v maternem jeziku učencev in ne v tujem jeziku (prim. Bickes/Pauli 2009, 92 f.).
Imerzivno učenje jezika
Vse poučevanje tujih jezikov ne poteka po enakem vzorcu. Imerzivno poučevanje je naslovljeno tudi z izrazom „jezikovna kopel“ (Stebler 2010, 21). Ta izraz se nanaša na obliko poučevanja tujega jezika, pri kateri ni poudarek na poučevanju jezikovnih pravil. Namesto tega se učenci med drugim učijo vsebine drugih predmetov. Pouk poteka v tujem jeziku, ki se ga je treba naučiti.
Od poglobljenega poučevanja se veliko pričakuje. Učencem naj bi pomagal izboljšati znanje tujega jezika, hkrati pa naj bi spodbujal tudi vidike, kot sta medkulturno izobraževanje in zbliževanje (prim. Stebler 2010, 21 f.).
Literatura
Andresen, Helga (2016): Pridobivanje jezikov. V: Glück, Helmut/ Rödel, Michael (ur.): Metzler Lexikon Sprache. 5. izdaja. Stuttgart: J. B. Metzler, 639 f..
Bickes, Hans/ Pauli, Ute (2009): B.: Pauli, Paulis, X.: Pauli, Paulis, X.: Pauli, X.: Pauli, X.: Pauli. Paderborn: Fink.
Stebler, Rita (2010): Kontekst in stanje raziskav. In: Stebler, Rita/ Maag Merki, Katharina (eds.): Zweisprachig lernen. Processes and Effects of an Immersive Educational Course at Gymnasien (Procesi in učinki potopitvenega izobraževalnega tečaja na gimnazijah). Münster: Waxmann, 13-23.