Esej Thomasa Luckmanna Nevidna religija (1991) danes velja za klasiko (religiozne) sociologije. Skoraj 24 let je trajalo, da je bila angleška različica The Invisible Religion (1967), ki je sama temeljila na besedilu The Problem of Religion in Modern Society (1961), ponovno prevedena (prim. Knoblauch, str. 7). Thomas Luckmann (1927-2016) je med drugim študiral filozofijo, germanistiko, romanistiko in psihologijo ter bil 24 let profesor sociologije na Univerzi v Konstanzu (prim. Doslov).
Funkcionalistični koncept religije: privatizacija religije
Glavni temi eseja sta opredelitev, razvoj in nove družbene oblike religije (prim. Knoblauch, str. 11) ter vprašanje, ali religioznost v sodobni družbi dejansko izginja, kot to še danes kaže upadanje udeležbe v cerkvenih organizacijah. Luckmann trdi, da se verske funkcije preoblikujejo v druge (zasebne) družbene oblike.
Jedro koncepta je teza o „privatizaciji religije“. Z „nevidno“ religijo je mišljena zasebna, individualna religioznost in z njo povezan odmik od povsem javnega, institucionaliziranega razumevanja religije (vera proti verski pripadnosti). Za Luckmannov pristop k „nevidni religiji“ je odločilen funkcionalistični pristop. V nasprotju z vsebinsko opredelitvijo, ki se sprašuje o specifičnem, vsebinskem bistvu religij in se ukvarja predvsem z idejami in odnosom ljudi do nezemeljske, svete, nadnaravne moči, funkcionalistični koncept religijo razume kot akterja v družbeni strukturi, ki soodloča o odnosu med posameznikom in družbo (prim. Knoblauch, str. 12). Preprosto povedano, ne gre več v prvi vrsti za vprašanje, kaj religijo opredeljuje vsebinsko, temveč za vprašanje, kakšne koristi posamezniku in družbi izpolnjuje. Iz tega izhaja Luckmannova radikalna teza, da je „religiozno samo po sebi jedro družbenega“ (Knoblauch, str. 13), ko je pri njem ponotranjenje „svetovnega nazora“ povzdignjeno v „univerzalno družbeno obliko religije“ (Knoblauch, str. 16).
„Individualizacija zavesti in vesti zgodovinskega posameznika poteka manj z izvirnim poustvarjanjem svetovnih nazorov kot z internalizacijo že vnaprej konstruiranega svetovnega nazora. […] Če smo prej opredelili svetovni nazor kot univerzalno družbeno obliko religije, lahko ustrezno opredelimo osebno identiteto kot univerzalno obliko individualne religioznosti.“ (Luckmann, str. 109)
V skladu s to odprto opredelitvijo lahko torej vse, kar izpolnjuje funkcijo ustvarjanja pomena in konstituiranja svetovnega nazora, pojmujemo kot „religiozno“ ali „sveto“. Vera v nadnaravno moč, ki se tradicionalno razume kot resnično religiozna, je tu nadomeščena s funkcijo zagotavljanja orientacije in identitete.
Sodobni „sveti kozmos
Po Luckmannovi teoriji tradicionalni „sveti kozmos“ dopolnjuje sodobni „sveti kozmos“ (prim. Luckmann, str. 153). Prevladujoča težnja moderne je individualna avtonomija, ki se diferencira v ’svetih‘ temah „samoizražanja, samouresničevanja, etosa mobilnosti, spolnosti in družinskosti“ (Luckmann, str. 157). Tisto, kar se izrecno ne obravnava, sta lastna smrtnost in staranje: „‚Avtonomni‘ posameznik je mlad in nikoli ne umre. (Luckmann, str. 158)
Primeri Luckmannovega odprtega koncepta religije so na primer ezoterična gibanja New Age 20. stoletja, pa tudi športi, kot so bodybuilding (prim. Mörth, str. 2), joga ali nogomet. Po Luckmannovem mnenju bi lahko tudi druge tako imenovane „nadomestne religije“ na tej strani sveta, kot je veganski način življenja, označili za religiozne.
Kritika: problem odprtega koncepta religije
Luckmannova kritika zlasti čiste sociologije cerkve je pozitivno vplivala na sociološko preučevanje religije z individualiziranimi oblikami verovanja (prim. Mörth, str. 4). Kljub temu njegovemu teoremu manjkajo konkretnejše razlage. Identitetotvorni in svetovno podobo konstituirajoči značaj religije ni vprašljiv, vendar ostaja nejasno, zakaj je vse, kar izpolnjuje te funkcije, „religiozno“. Zaradi tega je ena od kritik, ki se pojavljajo, da se v Luckmannovem pristopu izgublja specifično religiozno (prim. Knoblauch, str. 12). Nasprotno pa namenoma nereligiozni vrednostni sistemi (ateizem) niso ustrezno upoštevani. Tudi Knoblauch v predgovoru navaja, da Luckmannov esej prej predstavlja začasni osnutek nevidne religije (prim. Knoblauch, str. 11). Vendar je treba poudariti funkcionalni pristop k religiji kot nasprotje substancialnemu pristopu. Günter Dux poudarja: „Samo teorija, ki argumentira tako funkcionalno kot substancialno, obljublja, da bo pojasnila izvor religije. (Dux, str. 20)
Literatura
Luckmann, Thomas: Nevidna religija [1963/1967]. S predgovorom Huberta Knoblaucha. Frankfurt na Majni: Suhrkamp 1991.
Knoblauch, Hubert: Die Verflüchtigung der Religion ins Religiöse. Nevidna religija Thomasa Luckmanna. V: Thomas Luckmann: Nevidna religija. Frankfurt na Majni: Suhrkamp 1991, str. 7-41.
Dux, Günter: Izvor, funkcija in vsebina religije. V: Günter Dux (ur.): Internationales Jahrbuch für Religionssoziologie. Wiesbaden: Springer Fachmedien 1973 (= On the theory of religion. Religion and language. Vol. 8), str. 7-67.
Mörth, Ingo: O novi izdaji pomembne knjige: Thomas Luckmann: „Nevidna religija“. In: Swiss Journal of Sociology. 19. jg. številka 3. Montreux 1993, str. 627-634. http://soziologie.soz.uni-linz.ac.at/sozthe/staff/moerthpub/LuckmannRezension.pdf [15.02.21].
Sozialwissenschaftliches Archiv Konstanz: Nachruf Thomas Luckmann. https://www.kim.uni-konstanz.de/soz-archiv/aktuelles/nachrufe/nachruf-thomas-luckmann/ [15.02.21].