Nesnovna kulturna dediščina

Da bi poudarili tako kulturne kot naravne značilnosti, je leta 1972 190 držav članic Organizacije Združenih narodov za izobraževanje, znanost in kulturo (UNESCO) ratificiralo Konvencijo o varstvu svetovne kulturne in naravne dediščine (Konvencija o svetovni dediščini). Njen namen je spodbujati medsebojno razumevanje kulture na eni strani ter varovanje in ohranjanje različnih kulturnih in naravnih dobrin na drugi. Hkrati zagotavlja, da se „dediščina prejšnjih generacij […] lahko prenese na prihodnje generacije“ (Hauser-Schäublin/ Bendix 2015, 52) (prim. Hauser-Schäublin/ Bendix 2015, 51 f.).

Razširitev

Koncept snovne svetovne dediščine iz leta 1972 je bil leta 2003 dopolnjen s Konvencijo o varovanju nesnovne kulturne dediščine, tako da so od takrat naprej veljala za varovanja vredna naslednja področja:

– ustno prenesene tradicije in oblike izražanja, vključno z jezikom

– uprizoritvene umetnosti

– družbeni običaji, rituali in festivali

– znanje in običaji, povezani z naravo in vesoljem

– tradicionalne obrtne tehnike (glej Eggert/Mißling 2015, 63 f.).

Zato so zaradi Konvencije iz leta 2003 zaščiteni kulturni izrazi, „s katerimi se […] etnične skupine pogosto identificirajo, […] [ki] [se] prenašajo iz roda v rod in imajo] identitetotvorni učinek in pomen“ (Eggert/ Mißling 2015, 64).

Cilji konvencije

Namen ukrepov za varstvo ogroženih kulturnih izrazov je po eni strani ohraniti in spodbujati njihovo vitalnost, po drugi strani pa ozaveščati o njihovem pomenu na lokalni, nacionalni in mednarodni ravni. Tako se hkrati „ohranjajo stoletja stara izročila in običaji kot nesnovna sestavina kulturne dediščine človeštva“ (Dippon/Siegmund 2010, 32).

Primeri:

Nemčija je od leta 2013 članica Mreže svetovne dediščine pod geslom „Znanje. Know. Nemčija je od leta 2013 zainteresirana za ohranjanje, vzdrževanje in spodbujanje raznolikosti žive kulturne dediščine na nacionalni ravni (prim. UNESCO1). To raznolikost izražajo štiri kategorije:

1. običaji in prazniki med letom

– npr. koledovanje ali manever s finišem v gorovju Harz

2. ljudje in narava

– npr. babištvo ali nemška kultura kruha

3. glasba in (fizični) jezik

– npr. zborovsko petje ali pesniški slam

4. življenje v skupnosti

– npr. vzhodnofrizijska kultura pitja čaja (glej UNESCO2).

Več primerov je na voljo v nacionalnem registru nesnovne kulturne dediščine: www.unesco.de/kultur-und-natur/immaterielles-kulturerbe/immaterielles-kulturerbe-deutschland/bundesweit.

Medtem ko je v nacionalnem Registru nesnovne kulturne dediščine predstavljena raznolikost na nemški ravni, so za njeno ohranjanje na mednarodni ravni na voljo trije seznami:

Reprezentativni seznam nesnovne kulturne dediščine človeštva.

– Cilj: ustvariti večjo prepoznavnost svetovne kulturne raznolikosti in hkrati vse večjo ozaveščenost o njej.

– npr. kitajska silhueta

2. Seznam nesnovne kulturne dediščine, ki jo je treba nujno ohraniti

– Cilj: izvajanje hitrih ukrepov za kulturne oblike, ki jih ogroža globalni/lokalni razvoj.

– npr. kulturno območje katoliške manjšine Suiti v Latviji.

3. Unescov register dobrih praks

– Cilj: poudariti vzorčne projekte

– npr. živi muzej fandanga v Braziliji (prim. UNESCO3; Eggert/ Mißling 2015, 68).

Slabe strani statusa nesnovne kulturne dediščine

Čeprav naj bi Konvencija iz leta 2003 pripomogla k spodbujanju in vrednotenju žive kulturne dediščine po vsem svetu ter preprečevala kulturno standardizacijo, so s statusom nesnovne kulturne dediščine povezane tudi težave in izzivi. Ti so prikazani na naslednjem seznamu:

– Instrumentalizacija konvencije vodi v okostenelost, kodifikacijo in muzealizacijo žive kulturne dediščine.

– Ustvarjajo se določene predstavitve, ki so obremenjene z vrednostmi in veljajo za avtentične ali vredne ohranitve.

– Države želijo s statusom nesnovne kulturne dediščine ustvariti določeno podobo.

– Čeprav so skupnosti in skupine v središču pozornosti kot nosilci kulture, ni enotne opredelitve, kdo velja za nosilca kulture.

– Za upravljanje nesnovne kulturne dediščine je v prvi vrsti odgovorna država, zato so pravice do soodločanja odvisne od politične ali hierarhične strukture in jih je treba v nekaterih primerih najprej ustvariti.

– Določanje, nominacija in izvajanje ukrepov ohranjanja so naloga države, tako da omenjeni seznami vedno temeljijo na izbirnih postopkih, ki tako potencialno reproducirajo neravnovesje moči, saj se med postopkom nominacije uprizarja primernost za svetovno dediščino in se vključijo tisti, ki svojo kulturno obliko predstavljajo na privlačen način.

– Rezultat: hegemonija močnih držav

– Izvajanje nadzora nad kulturnimi oblikami

– Komercialno/industrijsko trženje

– politična, gospodarska in idealistična valorizacija (prim. Eggert/Mißling 2015, 65-77).

 

Literatura

Dippon, P./ Siegmund, A. (2010): The educational claim of UNESCO World Heritage Sites – a current stocktaking in the field of tension between World Heritage Convention and local practice (Izobraževalni zahtevek Unescovih spomenikov svetovne dediščine – aktualna inventura na področju napetosti med Konvencijo o svetovni dediščini in lokalno prakso). V: Ströter-Bender, J. (ur.): World Heritage Education. Stališča in diskurzi o izobraževanju o Unescovi svetovni dediščini. Marburg, 31-43.

Eggert, A./ Mißling, S. (2015): Unescova konvencija o varovanju nesnovne kulturne dediščine iz leta 2003. In: Groth, S./ Bendix, R./ Spiller, A. (ur.): Kultura kot lastnina: instrumenti, preseki in študije primerov. Göttingen, 61-77.

Hauser-Schäublin, B./ Bendix, R. (2015): Svetovna dediščina. In: Groth, S./Bendix, R./ Spiller, A. (ur.): Kultura kot lastnina: instrumenti, preseki in študije primerov. Göttingen, 51-58.

UNESCO1 (b.d.): https://www.unesco.de/kultur-und-natur/immaterielles-kulturerbe/immaterielles-kulturerbe-deutschland [01.02.2019].

UNESCO2 (n.d.): https://www.unesco.de/kultur-und-natur/immaterielles-kulturerbe/immaterielles-kulturerbe-deutschland/bundesweit [01.02.2019].

UNESCO3 (n.d.): https://www.unesco.de/kultur-und-natur/immaterielles-kulturerbe/immaterielles-kulturerbe-weltweit [01.02.2019].