Namestitev

Akomodacija se nanaša na „splošni izraz za lastnost sistema, da s prilagajanjem doseže boljše prilagajanje in delovanje“ (Fröhlich 2010, 47). Izhaja iz latinskega samostalnika accomodatio „prilagajanje“ (prim. Scholze-Stubenrecht 1997, 42). V biologiji se akomodacija nanaša na „prilagoditev očesa na različna območja oddaljenosti“ (Fröhlich 2010, 47). Ta izraz najdemo tudi v jezikoslovju, religiologiji in psihologiji učenja.

Kognitivni procesi v psihologiji učenja

Razvojni psiholog Jean Piaget je izraz uvedel v svoji teoriji o kognitivnem razvoju otrok. Akomodacija je eden od dveh bistvenih procesov v otrokovem razvoju učenja. Predstavlja sposobnost osebe, da spremeni svoje (učno) vedenje, tj. način obdelave novih vtisov. Nasprotni izraz je asimilacija, ki opisuje vključevanje novih vrst zunanjih vtisov v že obstoječe kategorije ali sisteme, ne da bi jih spremenili (prim. Piaget 1983, 106 in nasl.).

Primer akomodacije je otrok, ki ima predstavo, da so vse stvari bodisi trdne bodisi tekoče. Če temu modelu mišljenja nasprotuje izkušnja plina kot snovi, mora prilagoditi svoj pogled na agregatna stanja. Takšni dražljaji so torej ključne točke v učnih procesih.

Prilagajanje v okviru migracij

Posledično je tudi v procesih kulturnega učenja mogoče ponovno prilagoditi svoje načine razmišljanja in delovanja. Christine Langenfeld pri raziskovanju migracij razume akomodacijo kot „funkcionalni proces učenja in prilagajanja, ki je posledica kulturnih sprememb“. (Langenfeld 2001, 283) Predvideva, da se akomodacija „pri zadevnih osebah lahko zgodi brez spremembe temeljnih prepričanj, vrednot ali načinov razmišljanja“ (Langenfeld 2001, 283).

Po mnenju psihologa Wernerja Fröhlicha so „zahteve okolja[,] ki jih ni mogoče izpolniti s trenutno razpoložljivim repertoarjem dejanj“ (Fröhlich 2010, 48) eden od razlogov za „motnje notranjega ravnovesja“ (ibid.) in tako sprožijo akomodacijo.

Akomodacija – učenje iz „motenj ravnovesja“

V skladu s Fröhlichovo definicijo je tako imenovano kulturno „tuje“, tj. tisto, kar v okviru nemških integracijskih razprav pogosto velja za motnjo, mogoče razumeti tudi kot priložnost. Kajti „motnja ravnovesja“ v Piagetovem smislu ljudem odpira možnost, da ponovno uskladijo svoje načine razmišljanja in delovanja.

Sociolog Friedrich Heckmann opisuje asimetrično vzajemnost: „Učni procesi vključujejo priseljence in domačine. Čeprav gre za vzajemen proces, pa ni enakopraven, pri čemer se priseljenci spreminjajo bolj kot domačini, ki kot uveljavljeni ljudje nadzorujejo družbene vire“ (Heckmann 2015, 80).

Literatura

Fröhlich, Werner D. (2010): Wörterbuch Psychologie. 27. Aufl. München: dtv.

Heckmann, Friedrich (2015): Integration von Migranten. Einwanderung und neue Nationenbildung. Wiesbaden: Springer.

Langenfeld, Christine (2001): Integration und kulturelle Identität zugewanderter Minderheiten. Eine Untersuchung am Beispiel des allgemeinbildenden Schulwesens in der Bundesrepublik Deutschland. Tübingen: Mohr Siebeck.

Piaget, Jean (1983): Piaget’s Theory. In: Mussen, Paul H. (Hrsg.): History, theory and methods. Handbook of child psychology, v. 1. 4. Aufl. New York: John Wiley & Sons.

Scholze-Stubenrecht, Werner (Hrsg.) (1997): Duden. Das Fremdwörterbuch. 6. Aufl. Mannheim u. a.: Dudenverlag.