Pred mednarodnimi nogometnimi tekmami se predvajajo nacionalne himne, nešteto navijačev jih poje z vso vnemo, oblečeni v barve svoje ekipe. Biti ponosen na svojo državo – ali je to že samo po sebi nacionalizem? Ali pa je to izraz čistega patriotizma? Kje so pravzaprav meje in kaj razlikuje nacionalizem?
Opredelitev
Duden opredeljuje izraz nacionalizem kot „politično držo, v kateri se veličina in moč lastne države pretirano in nestrpno obravnavata kot najvišji vrednoti“. (Duden 201, 673) Poleg tega se lahko uporablja za opis prizadevanj za integracijo politično-kulturnih skupin v skupno nacionalno državo (prim. Riescher 2005, 599).
S tem je jasno razvidna korelacija med izrazoma nacionalizem in narod, ki sta tesno povezana. Nacionalizem lahko povzroči nastanek nacionalne države ali prispeva k njenemu oblikovanju, nacionalizem pa je, nasprotno, ideologija, ki jo lahko uporabljajo predstavniki nacionalne države ali jo aktivno politično krepijo. Filozof Ernest Gellner, ki nadaljuje to idejo, trdi, da je „nacionalizem […] teorija politične legitimnosti, po kateri se etnične meje ne smejo prekrivati s političnimi; zlasti znotraj države etnične meje ne smejo ločevati vladajočih od vladanih“. (Gellner 1995, 8 f.)
Nemški zgodovinar Dieter Langewiesche je to opredelitev še bolj zaostril: „V skladu s tem je nacionalizem ideologija, ki legitimira razpad in uničenje tradicionalnega reda in želi na njegovo mesto postaviti nekaj novega – s trditvijo, da je ta novost družba z egalitarnim redom vrednot, konstituirana kot država s kolektivnim, tj. prav tako egalitarnim suverenom. To je razlog, zakaj je nacionalizem v zgodovini nastal kot ideologija osvoboditve.“ (Langewiesche 1994, 14)
Nacionalizem kot produkt modernega časa
Langewiesche nacionalizem označuje kot „stvaritev modernosti“. (Langewiesche 1994, 5)
Pojav nacionalizma je bil posledica „modernizacije družbe z industrializacijo“ (Landgrebe 2003, 16). Tehnične inovacije so bile predpogoj za to, da se je določena kulturna skupina lahko razumela kot narod. Začetki tega segajo v sredino 18. stoletja (prim. Planert 2004, 11).
Wehler dodaja, da je nacionalizem „treba razumeti kot domiselno družbeno iznajdbo, ki se je pojavila kot odgovor na revolucionarne krize v procesu zahodne modernizacije“. (Wehler 2011, 24) Poleg tega vse bolj transnacionalna politika v času globalizacije izzove nasprotni razvoj naraščajočega nacionalizma (prim. Lemke 2018, 214).
Vključujoči in izključujoči nacionalizem
Riescher je začrtal tipologijo nacionalizma, ki razlikuje med vključujočim in izključujočim nacionalizmom (prim. Riescher 2005, 599). Inkluzivni nacionalizem opisuje kot precej zmerno nacionalno zavest, po intenzivnosti primerljivo z domoljubjem, ki ima legitimizacijski učinek zaradi povezovanja vseh politično-kulturnih skupin (prim. ibid.).
Nasprotno pa obstaja ekskluzivni nacionalizem: zanj je „značilen pretiran občutek vrednosti, ki v nasprotju z drugimi državami ali narodi pretirava z lastnimi nacionalnimi značilnostmi ali jih obravnava kot superiorne v primerjavi z drugimi. (ibid.) Posledična zahteva po homogenosti znotraj političnih meja vodi v izključevanje drugih kulturnih skupin in temeljni odpor do vsega tujega (prim. ibid.).
Medtem ko ima torej vključujoči nacionalizem združevalni učinek in lahko prispeva k oblikovanju nacionalne države, je za izključujoči nacionalizem značilno radikalno zavračanje vseh skupin, ki ne pripadajo lastni etnični skupini.
Razlikovanje od patriotizma in šovinizma
Nacionalizem in patriotizem povezuje semantična podobnost. Ta dva pojma je treba med seboj razlikovati, saj slednji postulira „občutek pripadnosti narodu, ki je povezan tudi s ponosom, vendar ne sme zaničevati drugih narodov“ (Jansen in Borggräfe 2007, 17). To odpravlja razvrednotenje in zavračanje drugih kultur (prim. ibid.).
Šovinizem lahko obravnavamo kot skrajno obliko nacionalizma. Ta se nanaša na „agresivno pretiran nacionalizem in posledično sovraštvo do pripadnikov drugih narodnosti“ (Duden 2010, 249).
Značilnosti nacionalizma
Katere so konkretne značilnosti nacionalizma? Planert navaja različne značilnosti s kulturološkega, političnega in družbenozgodovinskega vidika. S kulturalistične perspektive je nacionalizem sistem skupinskega povezovanja, ki temelji na samoniklem, navidezno časovno trajnem kulturnem jedru, za katerega so značilni distanciranje drugih, procesi vključevanja in izključevanja ter modeliranje posebnih spolnih vlog (prim. Planert 2004, 11). Legitimacija tega sistema temelji na ustvarjanju nacionalnih mitov (prim. ibid.).
S političnega vidika je nacionalizem omejen na določeno območje in na tem območju vzbuja skladnost med narodom in državo, katere najpomembnejša vrednota je zvestoba (prim. ibid.). Poleg tega obstaja povezava med nacionalizmom in vojno (prim. ibid.). Nacionalizem kljubuje obstoječim političnim ureditvam, zanj pa je značilna tudi obljuba sodelovanja in dinamika delovanja, ki omogoča mobilizacijo množic ljudi (prim. ibid.).
Z družbenozgodovinskega vidika se nacionalistične ideje razvijejo iz določenega, družbeno določljivega podpornega razreda s specifičnimi interesi. Artikulacija teh idej vodi do polžjega širjenja in stalne prisotnosti nacionalnih idej v daljšem časovnem obdobju (prim. ibid.). „Za to širjenje mora biti prisoten minimum strukturnih predpogojev – na primer skupni komunikacijski in gospodarski prostor ali krovne institucije.“ (ibid.)
Literatura
Duden (2010): Das Bedeutungswörterbuch. Vol. 10. 4. izdaja. Berlin: Dudenverlag.
Gellner, Ernest (1995): Gellner: Nationalism and Modernity (Nacionalizem in modernost). Hamburg: Rotbuch.
Jansen, Christian/ Borggräfe, Henning (2007): Nation – Nationality – Nationalism. Frankfurt na Majni: Campus.
Landgrebe, Alix (2003): „Če Poljska ne bi obstajala, bi si jo bilo treba izmisliti“. Razvoj poljske nacionalne zavesti v evropskem kontekstu od leta 1830 do osemdesetih let 19. stoletja. Wiesbaden: Harrassowitz.
Langewiesche, Dieter (1994): Nationalizem v 19. in 20. stoletju: med participacijo in agresijo. Bonn: Raziskovalni inštitut Fundacije Friedricha Eberta.
Lemke, Christiane (2018): Mednarodni odnosi. Osnovni pojmi, teorije in problemska področja. Ljubljana: Znanstveni inštitut za mednarodne odnose. 4. izd. Berlin/Boston: de Gruyter.
Planert, Ute (2004): Nation und Nationalismus in der deutschen Geschichte. In: Aus Politik und Zeitgeschichte 39.
Riescher, Giesela (2005): Nationalism. In: Nohlen, Dieter/ Schultze, Rainer-Olaf (ur.): Lexikon der Politikwissenschaft. Vol. 2. N-Z. Teorija, metode, termini. München: Beck, 599.
Wehler, Hans-Ulrich (2011): Nationalism. Zgodovina, oblike, posledice. Četrta izdaja. München: Beck.