Miselnost

Izraz mentaliteta izvira iz latinščine (mens „v zvezi z umom“). V vsakdanjem jeziku se po Dudnovem slovarju nanaša na „vrsto uma in duha“ ali „poseben način razmišljanja in čustvovanja“ posameznikov, družbenih skupin ali celo celotnih narodov. Posebnost, ki odstopa od lastnih „norm“ in predstav, imenujemo miselnost.

Specialistična znanost je te razsežnosti pomena razširila: „Mentaliteta v smislu zgodovine mentalitete je […] celota navad ali dispozicij mišljenja in čustvovanja ter hotenja ali dolžnosti v družbenih skupinah“ (Hermanns 1995, 77).

Zgodovinska mentaliteta

Zgodovinar Peter Dinzelbacher poudarja vzajemno naravo elementov in tudi časovne razsežnosti. „Zgodovinska miselnost je skupek načinov in vsebin mišljenja in čustvovanja, ki so formativni za določen kolektiv v določenem času. Mentaliteta se kaže v dejanjih,“ pojasnjuje Dinzelbacher (Dinzelbacher 1993, 21). Vendar kolektivne vsebine mišljenja niso kompleksne teorije ali miselni sistemi, temveč „osnovna prepričanja, ki so splošno veljavna v neki kulturi“ (ibid., 23).

Perspektive jezikoslovja

Lingvistične perspektive poudarjajo jezikovne vidike konceptualizacije: „Miselnosti zajemajo celoto človekovega družbenega, kulturnega in medialnega ter s tem jezikovnega delovanja in so tako rekoč podlaga tega delovanja, ki postane vidno in rekonstruirljivo prek jezika“ (Kreuz/ Mroczynski 2016, 2 f.). Kljub temu pa je „predvsem iskalni izraz […], ki ima kot tak funkcijo, da nas nagovarja k raziskovanju in opisovanju mentalitet, ki so za zdaj zgodovinsko ali sociološko še povsem neznane“ (Hermanns 2012, 9). Poleg tega deluje kot „nujen koncept za znanstveno opisovanje in pojasnjevanje medosebnih in medskupinskih posebnosti“ (Werlen 1998, 76).

Mentaliteta in družbeni razredi

Sociolog Theodor Geiger opisuje mentaliteto kot „subjektivno ideologijo“. Glede na razred, ki mu ljudje pripadajo, in z njim povezane življenjske razmere se običajno razvije specifična mentaliteta. „Tisoč podrobnosti iz vsakdanjega življenja oblikuje v ansamblu tip življenjskega duktusa in to je izraz mentalitete,“ opisuje Geiger (Geiger 1987, 80).

Nemško miselnost je težko opisati v nekaj besedah, saj je v Nemčiji veliko različnih regij in kulturnih razlik. Vendar pa obstaja nekaj splošnih značilnosti, ki jih pogosto povezujejo z nemško miselnostjo:

1. Nemci so znani po tem, da so natančni in zanesljivi. Običajno se natančno držijo terminov in datumov.
2. red in učinkovitost: Nemci imajo pogosto prednost redu in strukturi ter poskušajo svoje naloge opraviti na učinkovit način.
3. temeljitost in skrbnost: Nemci pri svojem delu in vsakodnevnih opravilih pogosto pripisujejo velik pomen temeljitosti in skrbnosti.
4. neposrednost in iskrenost: Nemce lahko včasih dojemamo kot neposredne ali celo grobe, saj pogosto odkrito in pošteno povedo svoje mnenje.
5. spoštovanje pravil in zakonov: Nemci pogosto zelo spoštujejo pravila in zakone ter se jih običajno držijo.
6. varčnost in gospodarnost: Nemci imajo pogosto močan občutek za varčnost in gospodarnost.

Seveda so to le splošne značilnosti in med nemškim prebivalstvom zagotovo obstajajo številne individualne razlike.

Literatura

Dinzelbacher, Peter (1993): O teoriji in praksi zgodovine miselnosti. V: ders. (ur.): Europäische Mentalitätsgeschichte. Glavne teme v posameznih predstavitvah. Stuttgart.

Hermanns, Fritz (1995): Sprachgeschichte als Mentalitätsgeschichte. Razmišljanja o pomenu in obliki ter predmetu zgodovinske semantike. V: Gardt, Andreas/ Mattheier, Klaus/ Reichmann, Oskar (ur.): Sprachgeschichte des Neuhochdeutschen. Objects, Methods, Theories. Tübingen, 69-101.

Hermanns, Fritz (2012): Sprachgeschichte und Mentalitätsgeschichte. Razmišljanja o pomenu in obliki ter predmetu zgodovinske semantike. In: Kämper, Heitren/ Linke, Angelika/ Wengeler, Martin (ur.): Der Sitz der Sprache im Leben: (Prispevki h kulturno-analitičnemu jezikoslovju): Contributions to a Cultural Analytical Linguistics. Berlin/Boston: de Gruyter, 5-36.

Geiger, Theodor (1987): Družbena razslojenost nemškega naroda: sociografski eksperiment na statistični podlagi. Stuttgart: Enke.

Kreuz, Christian/ Mroczynski, Robert (2016): Sprache, Kultur, Mentalität: Sprach- und kulturwissenschaftliche Beiträge zur Analyse von Mentalitäten. Berlin/Münster: LIT.

Werlen, Erika (1998): Sprache, Kommunikationskultur und Mentalität. O oblikovanju in metodologiji družbeno- in kontaktne jezikoslovne teorije. Tübingen: Niemeyer.