Medkulturno učenje

„Kot oblika socialnega, akcijskega in čustvenega učenja prinaša spoznanja o različnih oblikah učenja. V obliki kulturnih primerjav naj bi vodilo tako k natančnejši analizi in relativizaciji lastnih norm in družbenih sistemov kot tudi k zmanjšanju predsodkov in etnocentričnih stališč.“ (Rinschede 2007)

Tema multikulturalizma je vse bolj v ospredju, zato prevladujejo različne predpostavke o pojavu medkulturnosti. Medkulturno učenje obravnava to vprašanje in je namenjeno ozaveščanju o medkulturnosti. Na podlagi medkulturnega pristopa naj bi koncept omogočal pridobivanje medkulturne kompetence.

Razlagalni pristopi

„Medkulturni pristop […] predpostavlja, da obstajajo domnevne in dejanske kulturne razlike, srečanje z njimi pa vodi v nevednost, nesporazume in težave ali celo v predsodke“ (Ouelsati 2013, 25). Medkulturno učenje se razume kot proces, katerega namen je odpraviti te stereotipe. Weidemann kot opredelitev medkulturnega učenja predlaga dve tezi:

1. Medkulturno učenje se nanaša na psihološke spremembe, ki temeljijo na izkušnjah kulturne razlike. 2. „Medkulturno učenje se nanaša na psihološke spremembe, ki temeljijo na izkušnjah kulturne razlike;

2. Medkulturno učenje se nanaša na psihološke spremembe, ki so povezane s spremenjenim dojemanjem kulturne razlike in spremenjenim načinom ravnanja z njo“ (Weidemann 2007, 495).

Obe opredelitvi se nanašata na različne točke stika z medkulturnostjo. V prvi opredelitvi proces učenja sproži sprememba mišljenja zaradi subjektivnih točk stika, druga pa se ukvarja s spremenjenim dojemanjem in ravnanjem neodvisno od lastnih izkušenj. Izkušnje, ki spodbujajo medkulturno kompetenco, vključujejo na primer bivanje v tujini.

Proces posredovanja poteka predvsem v šolskih ustanovah, kjer se največ ukvarjajo s procesom učenja. Kljub temu je danes na voljo usposabljanje za pridobivanje kompetenc „zlasti na področju ekonomije in politike“ (Bolten 2007, 89). Učne vsebine so prilagodljive in prilagojene skupini učencev. Cilj je prepoznati tako tuje kot lastne kulture in sprejeti kulturno pluralnost, saj je „človek […] nosilec različnih kultur in identitet“ (Hartung/ Nöllenburg/ Deveci 2013, 8). Ljudje se med seboj soočajo z različnimi vrednotami, idejami in oblikami dojemanja, zato dejanja drugih ljudi v kratkem času kategorizirajo kot kulturno znana ali tuja (prim. Ouelsati 2013, 25).

Zavedanje razlik in iz tega izhajajoča dejanja tvorijo medkulturno kompetenco. Iz tega izhajajoči proces medkulturnega delovanja je stalen in se vedno spreminja.

Literatura

Bolten, Jürgen (2007): Medkulturna kompetenca. Erfurt: Landeszentrale für politische Bildung Thüringen.

Hartung, Regine/ Nöllenburg, Katty/ Deveci, Özlem (2013): Predgovor. In: ders. (ur.): Medkulturno učenje. Ein Praxisbuch. Schwalbach am Taunus: Debus Pädagogik.

Nothnagel, Steffi (2018): Intercultural Learning. Rekonstrukcija kulturnih izkušenj drugačnosti na podlagi narativno-biografskih longitudinalnih študij. In: Sabisch, K./ Sorensen, E./ Straub, J. (ur.): Schriftenreihe Kultur, Gesellschaft, Psyche. Družbene in kulturne študije. Vol. 12. Bochum: Bochumer Universitätsverlag.

Ouelsati, Ramses Michael (2013): Medkulturno izobraževanje v šolah. In: Hartung, Regine/ Nölleburg, Katty/ Deveci, Özlem (ur.): Intercultural Learning. A practical book (Praktična knjiga). Schwalbach am Taunus: Debus Pädagogik, 22-35.

Rinschede, Gisbert (2007): Geographiedidaktik. Paderborn: Schöningh.

Schrüfer, Gabriele (2012): Medkulturno učenje. Koraki na poti do medkulturne občutljivosti. In: Praxis Geographie 11, 10-11.

Weidemann, Doris (2007): Akulturacija in medkulturno učenje. In: Straub, Jürgen/ Weidemann, Arne/ Weidemann, Doris (ur.): Handbuch Interkulturelle Kommunikation und Kompetenz: Grundbegriffe – Theorien – Anwendungsfelder. Stuttgart/ Weimar: Metzler, 488-498.