Maskulinizem/Hegemonska moškost

Maskulinizem in hegemonska moškost sta poimenovanji gibanja in hkrati termina študij spolov. Nanašata se na odnose med moškimi in ženskami, pa tudi na odnose med samimi moškimi. Predvsem gre za zahtevano „nadvlado“ (BI 2020) moškega, z njo povezano sprejemanje podrejenih in kako je to v vsakem primeru upravičeno (prim. Meuser; Scholz, 24).

Maskulinizem

Izraz maskulinizem (tudi maskulinizem) opisuje mednarodna gibanja za pravice moških, ki se resnično zavzemajo za pravice svojega spola. Kot odziv na drugo gibanje za pravice žensk so bila različna tovrstna gibanja ustanovljena v sedemdesetih letih 20. stoletja v ZDA in pozneje tudi v Severni Evropi, vendar so zelo heterogena. Medtem ko se profeministična gibanja zavzemajo za enake pravice vseh spolov, odpravo diskriminacije po spolu in izenačitev odnosov med spoloma, se maskulinistična gibanja tako zavzemajo za pravice moških brez izjeme (prim. Maskulinizem). Pri tem se je treba zavedati različnih manifestacij. Natančne usmeritve je treba razlikovati med antifeminizmom, eksplicitno mizoginijo ali zaščito in širitvijo pravic moških.

Izvor izraza

Izraz maskulinizem je bil uporabljen že leta 1911 v akademski reviji The Freewoman (OUP 2020). Šele v osemdesetih letih 20. stoletja so se v sociologiji začele izvajati nadaljnje raziskave, deloma tudi zato, ker je klasična podoba moških veljala za „nesporno samoumevno“ (Baur; Luedtke 2008, 8). Tako so bile ženske, njihova diskriminacija in feminizem vedno v ospredju raziskav (prim. Baur; Luedtke 2008, 7), po spremembi v postindustrijsko družbo pa se je zdelo, da so moški dobili nov in prej neznan profil (prim. Baur; Luedtke 2008, 8). Zlasti Robert Connell je skoval pojem hegemone moškosti, tako da je ta izraz postal odločilen v raziskavah o moškosti (prim. Meuser; Scholz 2012, 24). Izraz je torej nastal v znanstvenih raziskavah, vendar ga moška gibanja vse pogosteje uporabljajo kot samopoimenovanje (prim. Baur; Luedtke 2008, 8).

Usmerjenost v stereotipne spolne vloge

Klasični ali bolje rečeno zgodovinski vzorci vlog, po katerih moški deluje kot dominantna glava in hranitelj družine, ženska pa naj bi skrbela za dom in otroke, so se v naši družbi v veliki meri sprostili oziroma še zdaleč niso tako izraziti kot pred nekaj desetletji (prim. Claus 2014, str. 14 in nasl.). Kljub temu pa še vedno obstajajo določeni idealni koncepti, ki jih morata oba spola izpolnjevati. Med njimi je na primer značilnost moškega, da je močan, kar poleg fizične moči pomeni tudi, da je nemoško kazati čustva ali čustveno ranljivost. Maskulinisti se ukvarjajo z diskurzom o obstoječih idejah o moškosti (prim. Claus 2014, str. 49). Vendar je treba na tem mestu povedati, da znotraj gibanja ni soglasja o tem, kako naj bi bila videti „nova moškost“ (prim. Claus 2014, str. 13). Zlasti v antifeminističnih ali mizoginih tokovih se prej zdi, kot da bi se želele ponovno osvojiti stare sheme vlog.

Pomeni v kontekstu gibanj za pravice moških

Skupine, kot so Gibanje za pravice moških, Promise Keepers ali t. i. mitološka gibanja moških (prim. Martschukat 2008, 48-49), kritizirajo, da feministična prizadevanja za enake pravice diskriminirajo in zatirajo moške ter ustvarjajo „krizo moškosti“ (prim. Feldmann 2013, 478). Diskriminacija žensk se na primer zanika, ker so moški na enak način prikrajšani na drugih področjih. Tu se pogosto navajajo krajša pričakovana življenjska doba, obvezno vojskovanje in diskriminacija pri odvzemu prostosti. Drugi zagovarjajo naravno ali versko utemeljeno pravico do moške prevlade (prim. Vahsen 2002, 249) ali se želijo vrniti k naravni in močni moškosti (prim. Martschukat 2008, 47-48). Ti različni tabori se prekrivajo v svojem naturalističnem in esencialističnem razumevanju razlik med spoloma (prim. Connell 2015, 95), pri čemer tudi bolj „zmerni“ tokovi večinoma reproducirajo problematično razmerje med spoloma.

V mnogih primerih je pojav maskulinizma opisan kot „mizoginističen in homofobičen“, saj služi „ohranjanju in stabilizaciji struktur moči, ki jih zasedajo moški“ (Vahsen 2002, 253). Maskulinistične težnje tako zagovarjajo utrjevanje in legitimizacijo patriarhalnih odnosov dominacije in s tem hegemonske moškosti.

Hegemonska moškost

Koncept hegemonske moškosti izvira od avstralskega sociologa Raewyna Connella (r. 1944) in kljub različnim kritikam (prim. Meuser 2016, 221) predstavlja osrednji koncept v socioloških raziskavah moškosti oziroma spola. V nasprotju s prej prevladujočo teorijo spolnih vlog ima Connellov pristop to prednost, da ga je mogoče uporabiti za preučevanje povezave med moškostjo in močjo (prim. Connell 2015, 72).

Osrednja točka Connellovega pristopa je predpostavka, da obstaja mnoštvo moškosti (in tudi ženskosti, prim. May 2010, 131), ki so podvržene družbenim spremembam in hkrati sobivajo v družbi (prim. Vahsen 2002, 253). Connell v svoji relevantni knjigi The Made Man kot hegemonsko označi moškost, ki je v vsaki kulturi in dobi prevladujoča in prevladujoča.

„‚Moškost‘ je položaj v odnosih med spoloma; prakse, s katerimi moški in ženske zasedajo te položaje, in učinki teh praks na telesno izkušnjo, osebnost in kulturo“ (Connell 2015, 124).

Če nadaljujemo, „[h]egemonsko moškost […] lahko opredelimo kot tisto konfiguracijo spolnih praks, ki […] zagotavlja (ali naj bi zagotavljala) prevlado moških in podrejenost žensk“ (Connell 2015, 130).

Connellov koncept hegemonske moškosti pri tem temelji na konceptu kulturne hegemonije Antonia Gramscija. V skladu z njegovim „razredno- in državnoteoretskim konceptom hegemonije“ (May 2010, 141) „dominacija […] tako deluje prek zavezanosti skupnim vrednotam in skupnim vzorcem interpretacije“ (Meuser 2015, 10). V nasprotju z imperialnimi strukturami, kjer moč obstaja s prisilo, je značilnost hegemonskih odnosov dominacije „[implicitno] soglasje podrejenih“ (Meuser 2016, 220).

Vendar hegemonske moškosti ne gre razumeti kot skupek značilnosti, ki jih imajo vsi moški v večini, temveč deluje kot sistem reda ali vzorec (prim. May 2010, 129). Velja za ideal moškosti, ki ga vzpostavlja manjšina elit in strukturira družbene odnose (prim. Meuser 2016, 221). Hegemoni~na mo{kost se namreč razmejuje na dva na~ina: od `enskosti, pa tudi od drugih oblik mo{kosti (prim. Vahsen 2002, 248). Bourdieu, ki se strinja s tem dvojnim dominantnim razmerjem moškosti (prim. Meuser 2016, 221), zapiše, da je moškost „izrazito relacijski koncept, konstruiran pred in za druge moške ter proti ženskosti, iz nekakšnega strahu pred ženskim“ (Bourdieu 2005, 96). Connell trenutno prevladujoče pojmovanje moškosti označuje kot transnacionalno poslovno moškost (prim. Meuser 2015, 12).

‚Moškosti‘ – klasifikacija po Raewynu Connellu

Hegemonska moškost je v razmerju prevlade in napetosti s tremi drugimi nadrejenimi kategorijami moškosti, ki jih Connell razlikuje na naslednji način:

1. podrejena moškost: skladno z razmejitvijo od ženskosti so moški, ki odstopajo od heteronormativne podobe moškosti, razvrednoteni. To zadeva tako homoseksualne (ali nebinarne) identitetne koncepte kot tudi moške, katerih značilnosti se stereotipno razlagajo kot ženske (prim. Connell 2015, 131-132).
2. marginalizirana moškost: moški, ki jih je prizadel rasizem (ali razredni rasizem), imajo tudi manj koristi od patriarhalnih struktur moči (prim. Connell 2015, 134). Zlasti rasistični topos „nevarnega črnca“ služi konstituciji moči belega patriarhata.
3. komplicirana moškost: zanjo je značilno, da čeprav nima atributov hegemonske moškosti, ima koristi od hegemonske moškosti zaradi tako imenovane „patriarhalne dividende“ (prim. prav tam) (prim. May 2010, 130).

Vendar so vsi ti koncepti moškosti (in tudi ženskosti) tudi spremenljivi in vplivajo drug na drugega (prim. prav tam, 130-132). Connellov koncept v nekaterih točkah spominja na Bourdieujevo teorijo moške dominacije oziroma hegemonije, zato lahko koncept hegemonske moškosti razumemo tudi kot habitusno-teoretični koncept moškosti (prim. Meuser 2016, 222), po katerem je treba hegemonsko moškost razumeti kot „generativni princip konstrukcije moškosti“ (Meuser 2016, 221).

Problem razlik v plačilu med spoloma z vidika maskulinizma (vzorčno).

Dejstvo, da med spoloma ni enakosti, je v naši sodobni družbi mogoče opaziti na različnih točkah ali v različnih okoliščinah: „Kljub politično navdušenim ženskim desetletjem in kljub (resda zmernim) spolno-političnim posegom socialne in pravne države se je moška hegemonija v politiki in gospodarstvu uspela trajno uveljaviti (Kreisky 2001, str. 153).“

V gospodarstvu na primer skoraj vse pomembne vodilne položaje zasedajo moški (prim. Kreisky 2001, str. 154 in nasl.), tako da lahko v tem kontekstu govorimo o „samopodobi moške prevlade“ (Franziska Schutzbach 2018, str. 305) ali hegemonski moškosti. Podobno se ta nesorazmernost izraža tudi pri nagrajevanju spolov. To nesorazmerje se imenuje razlika v plačilu med spoloma, po kateri so moški za enako delo in kvalifikacije plačani bistveno več kot ženske (prim. Robert Claus 2014, str. 39). Ob tem razvoju so se zlasti iz krogov za pravice žensk pojavili glasovi, ki so pozivali k izenačitvi plač. Vendar se maskulinisti pri ukrepih, ki se uvajajo v zvezi s tem, kot so ženske kvote, počutijo prikrajšane, saj se po njihovem mnenju pozornost posveča le težavam žensk. Poleg tega maskulinisti problematizirajo napredovanje žensk kot „neposredno oviranje življenjskih poti fantov in moških, saj bi jih [to] potisnilo v pasivnost in slabo plačane poklice“ (Claus 2014, str. 39).

 

Literatura

Baur, Nina; Luedtke, Jens (ur.) (2008): The Social Construction of Masculinity: The Social Construction of Masculinity. Hegemonske in marginalizirane moškosti v Nemčiji. Opladen: Budrich.

Bibliographisches Institut GmbH (2020): Hegemonija, the, [online] https://www.duden.de/rechtschreibung/Hegemonie [19.09.2020].

Bourdieu, Pierre: Moška dominacija. Frankfurt a. M.: Suhrkamp 2005.

Claus, Robert (2014). Maskulismus – Antifeminizem zwischen vermeintlicher Salonfähigkeit und blatant Frauenhass. Friedrich Ebert Stiftung (ur.); Forum Politik und Gesellschaft.

Connell, Raewyn: The Made Man. The Construction and Crisis of Masculinities. Četrta pregledana in razširjena izdaja. Wiesbaden: Springer 2015 (= Gender and Society 8).

Fegter, Susann (2012): The crisis of boys in education and upbringing (Kriza dečkov v izobraževanju in vzgoji). Diskurzivna konstrukcija spola in moškosti. Wiesbaden: Springer VS.

Feldmann, Doris u. Sabine Schülting: Männlichkeit. In: Metzler Lexikon Literatur- und Kulturtheorie. Pristopi – osebe – osnovni pojmi. Ed. by Ansgar Nünning. Peta dopolnjena in razširjena izdaja. Stuttgart: Metzler 2013. str. 478-479.

Kreisky, E. (2001). Svetovno gospodarstvo kot polje boja: vidiki prepletanja globalizma in maskulinizma. Austrian Journal of Political Science, 30(2), 137-159. https://nbn-resolving.org/urn:nbn:de:0168- ssoar-59682.

Martschukat, Jürgen u. Olaf Stieglitz: Geschichte der Männlichkeiten. Frankfurt a. M.: Campus Verlag 2008 (= Zgodovinski uvodi 5).

Maskulinizem. https://www.lexico.com/definition/masculinism (5.10.2020).

May, Michael: Hegemonična moškost. V: Ženska politika v družinskih rokah? Nova razmerja v tekmovanju, avtonomiji ali sodelovanju. Ed. by Karin Böllert and N. Oelkers. Wiesbaden: Verlag für Sozialwissenschaften 2010. str. 129-156.

Meuser, Michael: Sociologija. In: Masculinity. An Interdisciplinary Handbook. Ed. by Stefan Horlacher, B. Jansen and W. Schwanebeck. Stuttgart: Metzler 2016. str. 218-236.

Meuser, Michael; Scholz, Sylka. In: Baader, Meike Sophia; Bilstein, Johannes; Tholen, Toni (ur.) (2012): Vzgoja, izobraževanje in spol. Moškosti v središču pozornosti študij spolov. Wiesbaden: Springer VS.

Meuser, Michael: Männlichkeit in Gesellschaft. Predgovor. Uvod v: Uvodna beseda v: The Made Man. Konstrukcija in kriza moškosti. Četrta pregledana in razširjena izdaja. Wiesbaden: Springer 2015 (= Gender and Society 8). S. 9-20.

Oxford University Press (2000): Masculinism, n., [online] https://www.oed.com/view/Entry/114564?redirectedFrom=masculinism#eid [19.09.2020].

Schutzbach, Franziska (2018): Dominantna moškost in neoreakcijski svetovni nazori na sceni pick-up artistov. Objavljeno v: Feministične študije, letnik 36, številka 2, ured: Sabine Hark et. al, DOI: https://doi.org/10.1515/fs-2018-0034; založba: De Gruyter; objavljeno na spletu: 02.11.2018.

Vahsen, Mechthilde: Männlich/Masculinity/Masculinity Studies (Vahsen, Mechthilde: Moški/moškost/študije moškosti). In: Metzler Lexikon Gender Studies, Geschlechterforschung (Metzlerjev leksikon študij spolov, Geschlechterforschung). Pristopi – Osebe – Osnovni pojmi. Ed. by Renate Koll. Stuttgart: Metzler 2002. str. 252-253.

Vahsen, Mechthilde: Männerforschung (Moške študije/nove moške študije/moško gibanje). In: Metzler Lexikon Gender Studies, Geschlechterforschung. Pristopi – Osebe – Osnovni pojmi. Ed. by Renate Koll. Stuttgart: Metzler 2002. str. 248-249.