Lingua franca

Izraz je sestavljen iz latinskega „lingua“ za „jezik“ ali „jezik“ in „franca“, kar lahko razumemo kot „svoboden“ ali „odprt“, v zvezi s prvo preverljivo Lingua Franca pa ga lahko prevedemo kot „frankovščina“ (prim. Bußmann 2008, 408). Dobesedno je torej lingua franca treba razumeti kot „svobodni jezik“, ki se uporablja kot „jezik posredovanja v večjezičnih jezikovnih skupnostih“ (ibid.), pri čemer izraz zgolj opisuje njegovo jezikovno funkcijo (prim. Meierkord in Knapp 2002, 10). Lingua francas tako delujejo kot premostitveni ali pogovorni jeziki med dvema ali več govorci, ki nimajo skupnega prvega jezika (prim. Mauranen 2018, 7).

Angleščina

Angleščina je verjetno najvidnejša in najbolj razširjena lingua franca našega časa, vendar sta primera razširjenih naravnih jezikov, ki delujejo kot lingua franca, tudi ruščina kot krovna lingua franca v nekdanjih sovjetskih državah in arabščina kot skupna lingua franca islama (prim. Bußmann 2008, 408). Vendar pa se kot lingua franca ne morejo uporabljati le t. i. svetovni jeziki, tj. jeziki, ki jih kot prvi, drugi ali tuji jezik govori veliko število ljudi na svetu; ni omejitev, kateri jeziki ali narečja se lahko uporabljajo kot lingua franca. To so lahko tudi mrtvi jeziki, kot sta latinščina ali stara grščina (prim. Mauranen 2018, 7f.), ali pa se kot lingua franca pojavijo pidžini v „jezikovnih izrednih razmerah“, ko med vključenimi govorci ni skupnega jezikovnega znanja (Bußmann 2008, 532). Obstajajo tudi poskusi razvoja posebnih umetnih jezikov za globalno mednarodno sporazumevanje, kot je esperanto, najbolj znan tovrstni jezik, ki je bil že v 19. stoletju zamišljen kot „jezik svetovne pomoči“ z močno poenostavljeno izgovarjavo in slovnico (Bußmann 2008, 157f.). Pri funkciji lingua franca razlikujemo med dvema opredelitvama: Po eni strani je „prava lingua franca“ opredeljena kot premostitveni/komunikacijski jezik, kadar nihče od govorcev tega jezika ne govori kot prvi jezik. Drugi izraz lingua franca vključuje tudi jezikovne situacije med rojenimi in nerodnimi govorci, pri čemer se to razume kot „asimetrična raba“ (Ammon 2001, 34).

Kritika

Temu sledi kritika rabe lingua franca, saj nekateri jezikoslovci postulirajo, da se na ta način izgublja kulturna dediščina naravnih jezikov, ker lingua franca vedno predstavlja močno izpeljano obliko izvirnega jezika (prim. Meierkord 2002, 109). Prav tako se kritizira, da imajo govorci pogosto različne kompetence v posamezni lingva franki, kar lahko privede do neskladij pri dekodiranju in razlaganju sporočil (prim. ibid., 112).

Zgodovinski razvoj

Kot smo omenili na začetku, pa lahko lingua franca prevedemo tudi kot „frankovski jezik“, ki mu lahko sledimo do „jezika ‚Frankov‘ [kot] najstarejše dokazljive […] lingua franca“, ki so ga govorili v srednjem veku v času križarskih vojn in je nastal zaradi „stikov zahodnoevropskih kristjanov s turškimi in arabskimi muslimani“ (Bußmann 2008, 408; prim. Meierkord u. Knapp 2002, 9). Drugod je latinščina imenovana kot prva medcelinska lingua franca v času rimskega cesarstva, ki se je nadaljevala tudi v srednjem veku (prim. Schendl 2016, 124). Iz tega sledi, da so lingua franca zgodovinsko nastale in se uporabljale tam, kjer je obstajala želja po trgovanju med različnimi plemeni ali etničnimi skupinami (Meikerkord in Knapp 2002, 10). Poleg tega je kolonializem od 15. stoletja dalje pomembno prispeval k širjenju in razvoju številnih pidžinskih jezikov (prim. ibid.). Tako se je tudi nemščina kot lingua franca širila tako s kolonialno kot z „regionalno širitvijo maternih govorcev nemščine“ v Evropi in zunaj nje (Ammon 2001, 32). Zlasti v znanosti je nemščina v 19. in 20. stoletju veljala za najpogostejši jezik za izmenjavo in za objave (prim. ibid., 34). Po svetovnih vojnah je nemščina izgubila prestižni status na globalni ravni, potreba po splošni lingua franca pa se je povečala zaradi naraščajočega števila mednarodnih organizacij ter povečane mednarodne trgovine, turizma, migracij in množičnih medijev (prim. Meierkord in Knapp 2002, 12). To je privedlo do globalne rasti angleščine kot najbolj razširjenega mednarodnega jezika (prim. Jenkins 2018, 595).

Literatura

Ammon, U. (2001): Ammon: Ammon, A.: German as a lingua franca in Europe (Nemščina kot jezikovna franka v Evropi). In: Sociolinguistica 15, 32-41.

Bußmann, H. (ur.) (2008): Leksikon jezikoslovja. 4. izd. Stuttgart: Alfred Kröner.

Jenkins, J. (2018). The Future of English as a Lingua Franca (Prihodnost angleščine kot francoščine). In: J. Jenkins, W. Baker in M. Dewey (ur.): The Routledge Handbook of English as a Lingua Franca. Oxon, New York, Routledge, 594-605.

Mauranen, A. (2018): Conceptualising ELF. V: J. Jenkins, W. Baker in M. Dewey (ur.): The Routledge Handbook of English as a Lingua Franca. Oxon, New York, Routledge, 7-24.

Meierkord, C. in K. Knapp (2002): Approaching lingua franca communication. In: ders. (Ed.): Lingua Franca Communicaiton. Frankfurt a. M.: Lang, 9-28.

Meierkord, C. (2002): „Razgaljeni jezik“ ali „jezikovna masala“? Kultura v lingvistični konverzaciji. V: ders. in K. Knapp (ur.): Lingua Franca Communication. Frankfurt a. M.: Lang, 109-134.

Šendl, H. (2016): „Vključevanje v jezikovni sistem je v nasprotju z drugimi jeziki, ki jih je treba uporabljati v jezikovni praksi: Zgodovinsko jezikoslovje in ELF. In: M. Pitzl in R. Osimk-Teasdale (ur.): English as a lingua franca: Prospectives and prospects. Boston, Berlin: De Gruyter, 123, 128.