Kulturni spomin

Assmann in Assmann z vidika kulturnih študij opredeljujeta kulturni spomin kot „tradicijo v nas, […] besedila, podobe in obrede, ki so se utrjevali skozi generacije, stoletja, v nekaterih primerih celo tisočletja ponavljanja in ki oblikujejo našo zavest o času in zgodovini, naš pogled nase in na svet“. (Assmann, J. 2006, 70)

Triada spomina

Ta izraz, ki se uporablja predvsem v diskurzu o spominu v kulturnih študijah, je del konceptualne triade, ki po mnenju Aleide Assmann opisuje bistveno različne oblike spomina:

– individualni spomin

– (družbeni) komunikacijski spomin

– kulturni spomin (prim. Assmann, A. 2006, 13)

Oblike spomina

Medtem ko individualni spomin posameznika zapolnjujejo tako implicitni kot tudi eksplicitni, tj. avtobiografski spomini, se spomini ohranjajo tudi v interakciji z drugimi v kolektivnem spominu, tj. v družini, v socialni skupini ali v družbi kot celoti. Komunikacijska, tj. ustna, izročila se prenašajo iz roda v rod.

Francoski sociolog Maurice Halbwachs je razmerje med posameznikovim spominom in družbo opisal takole: „Večino časa se spominjam, ker me k temu spodbujajo drugi, ker njihov spomin priskoči na pomoč mojemu, ker moj črpa iz njihovega. Vsaj v teh primerih spomin ni nič skrivnostnega“ (Halbwachs 1966, 20 f.).

Vendar pa „naši spomini niso le družbeno, temveč tudi kulturno <<vgrajeni>>“ (Assmann, J. 2006, 69). Besedila, podobe, stvari, simboli in obredi tvorijo kulturni spomin in so temelj naše kulturne identitete. Nosilci teh kulturnih tradicij so „zunanje[e] pomnilniške medije in kulturno[e] prakse“ (Assmann, A. 2006, 19), ki ohranjajo jezik, podobe, glasove in zvoke. Kajti „šele shrambe in mediji spremenijo komunikacijski spomin v resnično kulturni spomin“. (Reichwein 2018)

Zgodovina in identiteta

Toda kako je določeno, česa se spominjamo in kaj pozabljamo? V krogih AfD pozivajo k „180-stopinjskemu obratu v politiki spominjanja“ in holokavst marginalizirajo kot „ptičje gnezdo“. Tako imenovani „kult krivde“ Nemcev je obsojan, s tem pa je kulturni spomin vse bolj pod vprašajem.

Postane jasno, da kulturni spomin ni statičen. Podvržen je dinamiki in spremembam, o katerih je treba razpravljati in se pogajati v celotni družbi. Kajti „tisto, česar se spominjamo in kar je pozabljeno, se v veliki meri oblikuje, organizira in rekonstruira“ (Reichwein 2018).

Literatura

Assmann, Aleida (2006): Spominski prostori. Oblike in transformacije kulturnega spomina. Ljubljana: Znanstveni inštitut za kulturo in znanost. 3. izd. Beck: München.

Assmann, Jan (2006): Thomas Mann in Egipt. Mit in monoteizem v Josephovih romanih. Beck: München.

Halbwachs, Maurice (1985): Memory and its social conditions (Spomin in njegovi družbeni pogoji). Suhrkamp: Berlin.

Reichwein, Marc (2018): Zakaj noben narod ne more živeti brez spomina. https://www.welt.de/kultur/literarischewelt/article177671164/Nation-und-Erinnerung-So-funktioniert-das-kulturelle-Gedaechtnis.html [13.11.2018].