Kultura z nizkim kontekstom

Kontekst se nanaša na „okoliščine, v katerih se razume dogodek, situacija ali ideja“. (prim. Oxford Dictionary 2018) Beseda izhaja iz latinščine in pomeni „zlepiti skupaj“ ali „narediti povezavo“ (Kittler idr. 2005, 67). Iz tega je izpeljan tudi izraz kultura nizkega konteksta (Low Context Culture). Opisuje kulturo, katere razumevanje ponavadi zahteva malo osnovnih informacij, da bi se ustrezno obnašala. Z drugimi besedami, gre za kulturo, v kateri je mogoče zlahka vzpostaviti povezave med informacijami. Kultura nizkega konteksta je tesno povezana z izrazom kultura visokega konteksta.

Ozadje: jezik in miselni pojmi

Pojem kulture nizkega konteksta je uvedel Edward Hall. Izhaja iz jezika kot „komunikacijskega kanala“ med ljudmi in zunanjim svetom. Ker ljudje vsak dan sprejemajo veliko različnih informacij, morajo uporabljati določene miselne sisteme, ki so jih pridobili v otroštvu in poznejšem življenju s pomočjo starševskega doma in okolja. To je pomembno, da lahko v vsakodnevnih interakcijah čim hitreje absorbirajo, kategorizirajo in interpretirajo čim več informacij. Že obstoječe znanje je vedno povezano z novimi informacijami. Vpetost v že obstoječe znanje je treba razumeti kot kontekstualizacijo. Hofstede in Hofstede v tem kontekstu govorita tudi o „programski opremi uma“ – mentalnem programu, ki oblikuje lastne vzorce razmišljanja, čustvovanja in delovanja (prim. Hofstede/ Hofstede 2005, 3).

Prenos miselnih konceptov je mogoče opisati tudi kot kodo. Če ima kultura zelo značilen kod, v katerem je treba za razumevanje konteksta veliko ponotranjiti, se imenuje kultura z visokim kontekstom. Sem spadata na primer kulturi Kitajske in Japonske, saj je že za razumevanje in prepoznavanje pisnega jezika potrebno določeno znanje zgodovine in narave ter fonetike besed.

Po drugi strani pa je v kulturi z nizkim kontekstom, kot so kulture ZDA, Nemčije in Skandinavije, komunikacija veliko bolj eksplicitna (prim. Hall 1976, 91 f.). Tamkajšnji jeziki so bolj fleksibilni in spremenljivi v fonetiki, besedišču in sintaksi ter zato veliko bolj prilagodljivi. Zato ga ljudje, ki so v tem jeziku in kulturi manj razviti, lažje razumejo in uporabljajo v komunikacijske namene. Odgovornost za uspešno sporazumevanje je tako bolj porazdeljena med posameznike. Vendar so kulture z nizkim kontekstom zaradi tega tudi manj ekonomične, saj je za izražanje stvari potrebno več časa (prim. Hall 1976, 113 f.).

Kultura kot proces izbire

Hall v svojem delu Onkraj kulture pravi: „Ena od funkcij kulture je zagotavljanje visoko selektivnega zaslona med človekom in zunanjim svetom.“ (Hall 1976, 85) Za Halla je torej kultura selekcija stvari, na katere usmerjamo svoje procese pozornosti, ki pa jih tudi (zavestno ali nezavedno) blokiramo ali ignoriramo. Kako so naši procesi pozornosti usmerjeni, je odvisno od predmeta ali dejavnosti, situacije, položaja v družbenem sistemu, preteklih izkušenj in splošne kulture (prim. Hall 1976, 87). Bolj ko je kontekst pomemben za razumevanje kulture, večje je zavedanje teh procesov selektivne izbire.

Izraz kultura se danes uporablja predvsem za družbeno kultivacijo in se nanaša na primer na področja, kot so izobraževanje, literatura in umetnost. Če pa kulturo razumemo kot miselno programsko opremo, vključuje zlasti tudi miselne koncepte mišljenja, čustvovanja in vedenja (prim. Hofstede/ Hofstede 2005, 3). To vključuje na primer manjša tipična vedenja, kot so pozdravljanje, prehranjevalne navade ali higienski standardi, pa tudi sposobnost čutenja in izražanja različnih čustev, kot so sram, ljubezen, veselje, žalost itd (prim. Hofstede/ Hofstede 2005, 4 f.).

Kultura kot kolektivni pojav

Po mnenju Hofstedeja in Hofstedeja so za določeno kulturo najbolj odločilni štirje vidiki: simboli, junaki, obredi in vrednote. Ti vključujejo kategorije, kot so narod, religija, spol, generacija in družbeni razred. Kažejo se že v zgodnjem otroštvu in se še naprej reproducirajo iz generacije v generacijo (prim. Hofstede/ Hofstede 2005, 9 f.): „Kultura je vedno kolektivni pojav, saj si jo vsaj delno delimo z ljudmi, ki živijo ali so živeli v istem družbenem okolju, in ne iz lastnih genov.“  (nemško: „Kultura je vedno kolektivni pojav, ker je vsaj delno skupna ljudem, ki živijo ali so živeli v istem družbenem okolju, in ne genom.“) (Hofstede/ Hofstede 2005, 4) Kultura je torej odvisna od zunanjega okolja in ne od dednosti.

Hallova delitev na kulturo z visokim in nizkim kontekstom je bila zlasti v zadnjem času deležna kritik. Kritizira se bipolarizacija, pretirano posploševanje in pomanjkanje empiričnih dokazov. Poleg tega je koncept v nekaterih krogih kritiziran kot zastarel, saj smo v dobi vse večje globalizacije in hitrih sprememb (prim. Kittler idr. 2005, 67).

Literatura

Hall, Edward T. (1976): Beyond Culture. New York: Anchor Books.

Hofstede, Geert/ Hofstede, Gert Jan (2005): Cultures and Organizations. Software of the Mind: Intercultural Cooperation and its Importance for Survival (Programska oprema uma. Medkulturno sodelovanje in njegov pomen za preživetje). New York: Mc Graw-Hill.

Kittler, Markus G./ Rygl, David/ Mackinnon, Alex (2011): Beyond Culture or Beyond Control? Pregled uporabe Hallovega koncepta visokega/nizkega konteksta. V: International Journal of Cross Cultural Management 11 (1). Stirling/ Erlangen-Nürnberg, 67. http://journals.sagepub.com/doi/abs/10.1177/1470595811398797?journalCode=ccma [28.06.2018].

Oxfordski slovar. „Kultura“. https://en.oxforddictionaries.com/definition/culture [25.06.2018].