Kultura plesnih dvoran

Plesna kultura je gibanje na ameriški queer sceni, ki se je razvilo iz prvotnih plesov drag v New Yorku v sedemdesetih in osemdesetih letih prejšnjega stoletja (glej Weems 2008, 88). Prvi drag plesi so potekali v newyorškem okrožju Harlem konec 19. stoletja (prim. Pearlman idr. 2014, 545). Že v prvih desetletjih 20. stoletja so bili v številnih večjih ameriških mestih deležni vse večje priljubljenosti, ki se nadaljuje vse do danes. Eno od prizorišč je bil svetovno znani Madison Square Garden v New Yorku (prim. Weems 2008, 86; prim. Beemyn 2014, 504). Zaradi vse večjega konservativizma med drugo svetovno vojno in po njej so bili ti prvotni drag bali prepovedani, vendar je queer underground scena še naprej prirejala tovrstna srečanja v zasebnih prostorih, iz katerih se je konec šestdesetih let 20. stoletja razvila Ballroom Culture (prim. Weems 2008, 88f.).

Mednarodna prepoznavnost

V osemdesetih in devetdesetih letih se je newyorška Ballroom Culture razširila v druga večja ameriška mesta in z dokumentarnim filmom Jennie Livingston Paris Is Burning (1990) in Madonnino uspešnico Vogue (1990) (prim. Beemyn 2014, 514f.) dosegla mainstream in s tem mednarodno prepoznavnost. V nasprotju z drag bali, ki so usmerjeni predvsem v lepotna tekmovanja in ponujajo predvsem homoseksualnim moškim platformo za njihovo travestitsko umetnost, je plesna kultura namenjena širši množici queer ljudi in zlasti BlBOC ponuja priložnost, da se predstavijo v različnih izvajalskih kategorijah (prim. ibid.; Beemyn, 514f.). Glavni cilj teh tekmovanj je predstaviti se z največjo možno „resničnostjo“ (močjo prepričevanja) v posameznih kategorijah. Pogosto se igra s subverzijo spola. Tekmovanja ocenjuje žirija, ki jo običajno sestavljajo ugledni člani scene (prim. Pearlman 2014, 545f.). Udeleženci se v izbrani kategoriji sprehodijo po t. i. modni stezi in se običajno predstavijo v „voguingu“ (prim. Weems 208, 88). Tekmovanja v okviru plesov imajo tudi politični pomen, saj udeleženci s svojim nastopom izpostavljajo vloge spolov kot konstrukt (prim. Bailey 2011, 366). Parodije in perzo¬nifikacije so prav tako bistveni del teh plesov (prim. Pearlman 2014, 545f.). V plesni kulturi so tako (spolne) identitetne deskripcije razumljene kot plastične in spremenljive, kar njenim članom ponuja priložnost, da se osvobodijo heteronormativnih idej ter v varnem prostoru živijo in praznujejo svojo „queerovskost“ (prim. Bailey 2011, 369f.). Plesna kultura ni omejena le na organizacijo in udeležbo na teh plesih, temveč ustvarja tudi „hiše“, v katerih se udeleženci organizirajo (prim. ibid., 367).

Hiše

Tako imenovane ‚hiše‘ nudijo članom plesne scene družinsko mrežo zunaj njihove biološke izvorne družine, s katero zaradi svoje queerovskosti pogosto nimajo odnosa ali pa je ta slab (prim. Pearlman 2014, 545). ‚Matere‘ ali ‚očetje‘ teh hiš so običajno spoštovani, večkratni zmagovalci plesov in hkrati eponimi za svoje hiše, pri čemer velike oblikovalske oznake ali simbolni izrazi delujejo tudi kot imena (prim. Bailey 2011, 367). Čeprav teh hiš v večini primerov ni mogoče enačiti s fizičnim domom, svojim „otrokom“ še vedno ponujajo družinsko strukturo, prostor, kamor lahko gredo, in podporno mrežo (prim. ibid.). Poleg družbene strukture imajo hiše nalogo organizirati in sodelovati na plesih in tekmovanjih (prim. ibid., 368). Naloga „hišnih staršev“ je, da vzgajajo svoje učence in jih pripravijo na tekmovanja, da lahko uspešno tekmujejo za svojo hišo (prim. ibid.; Beemyn 2014, 514f.).

Voguing

Prvotna oblika „voguinga“ izvira iz 19. stoletja in je zdaj sestavni del tekmovanj v plesni kulturi (prim. Pearlman 2014, 545). Voguing je plesni slog, ki uporablja glamurozne poze iz modnih revij – zlasti iz revije Vogue, po kateri je dobil ime (prim. Haider 2018). V okviru plesne kulture se voguing razume kot prefinjen način uličnega boja, v katerem zmaga oseba z najboljšo koreografijo (prim. Paris Is Burning 1990, [35:55-37:07]). Na splošno obstajajo tri podkategorije voguinga:

stari način: nanaša se na prvotno obliko, prepoznavno po „kotnih gibih“.
novi način: vključuje „akrobatske oblike“.
vogue femme: predstavlja „skoraj histerično ženskost“. (Aha 2016)

Voguing je postal množično znan prek Madonninega svetovno znanega videospota, za katerega je posebej angažirala plesalce iz plesne scene (prim. ibid.).

Nemška plesna kultura

Za širšo prepoznavnost plesne kulture so poskrbeli zlasti zgoraj omenjeni izdelki pop kulture. Tudi nedavne produkcije, kot sta RuPaul’s Drag Race (World of Wonder, začetek 2009) ali Pose (FX Productions, začetek 2018), ter družbeni mediji podpirajo širjenje tega subkulturnega gibanja, zaradi česar je postalo mednarodno prilagojeno (prim. Haider 2018). Leta 2011 je Georgina Leo Melody v Düsseldorfu ustanovila prvo nemško hišo („House of Melody“), leta 2012 pa je v Berlinu začela izvajati festival „Voguing Out“, ki je podoben ameriško-ameriškim plesom (Cf. Wiedemann 2019). V nasprotju z ameriškim modelom nemška plesna scena ni rezervirana izključno za queer skupnost, temveč je odprta tudi za cis osebe (prim. Aha 2016).

Literatura

Aha, L. (2016): Ballroom Culture at the Berlin’s HAU (Plesna kultura v berlinski dvorani HAU). She’s a pretty boy. https://taz.de/Ball-roomCulture-im-Berliner-HAU/!5354047/ [02.09.2020].

Bailey, M. (2011): Gender/Racial Realness: Theorizing the Gender System in Ballroom Cul¬ture (Spol/rasna resničnost: teoretiziranje sistema spolov v plesni kulturi). V: Feministične študije 37(2), 365-386.

Beemyn, G. (2014): US History: US History, G. Beemin, G.: US History: US History. V: Erickson-Schroth, Laura (ur.): Trans Bodies, Trans Selves. A Resource for the Transgender Community (Gradivo za transspolno skupnost). Oxford, New York: Oxford University Press, 501-536.

Haider, A. (2018): How Drag Balls Went Mainstream. https://www.bbc.com/cul-ture/article/20180810-drag-balls-the-glamorous-performances-thatmean-resistance [02.09.2020].

Livingston, J. (režiser) (1990): Pariz gori. Off-White Productions.

Pearlman, L. et al. (2014): Umetnost in kultura. Erickson-Schroth, Laura (ur.): Trans Bodies, Trans Selves. A Resource for the Transgender Community (Viri za transspolno skupnost). Oxford, New York: Oxford Univer¬sity Press, 537-566.

Weems, M. (2008): The Fierce Tribe: The Fierce Tribe. Moška identiteta in nastopanje v krogu. Utah State: University Press.