Kolonializem

Kolonializem je zgodovinska praksa, ki se nanaša na politični, gospodarski in kulturni nadzor države ali ozemlja s strani tuje sile. Na splošno se izraz nanaša na širjenje evropskih sil na druge celine in države, zlasti v Afriki, Aziji, na Bližnjem vzhodu in v Ameriki v 16. do 20. stoletju.

Kolonialne sile so svojo vojaško premoč in tehnologijo uporabljale za podrejanje in nadzor nad avtohtonim prebivalstvom. To je pogosto vključevalo izkoriščanje virov, kot so zemlja, rudnine in surovine. Domorodno prebivalstvo je bilo prisiljeno delati za kolonialne sile ali pa je bilo prisiljeno v sistem odvisnosti.

Kolonializem je močno vplival na politične, družbene, gospodarske in kulturne strukture okupiranih držav in ljudstev, kar se čuti še danes. Kolonializem je povzročil tudi številne konflikte in napetosti, ki trajajo še danes, zlasti v državah z večetničnimi in večkulturnimi družbami.

Evropski izvori

Kolonializem se je začel v 16. stoletju, ko so evropske države začele osvajati in kolonizirati čezmorska ozemlja. To širitev so spodbujali tehnološki in gospodarski motivi, ki so se v tistem času pojavili v Evropi. Evropske države so v osvojenih državah pogosto videle dragocene surovine, kot so zlato, srebro, bombaž ali začimbe, ter donosne trgovinske priložnosti.

Med kolonializmom je na zasedenih ozemljih pogosto vladalo majhno število kolonialnih gospodarjev, ki jih je poslala kolonialna sila, da bi nadzorovali lokalno prebivalstvo. Ti gospodarji so svojo oblast običajno izvajali avtoritarno in za utrditev svoje moči pogosto uporabljali nasilje. Okupatorske sile so pogosto uvedle tudi nove pravne in upravne sisteme, ki so temeljili na njihovih zakonih in normah ter niso nujno temeljili na potrebah in tradicijah avtohtonega prebivalstva.

Gospodarske posledice kolonializma so bile pogosto hude. Okupirane države so bile pogosto prisiljene prodajati svoje vire kolonialnim silam, pogosto po nizkih cenah. Številni domačini so bili prisiljeni v prisilno delo v rudnikih, na plantažah ali v tovarnah. To je uničilo številna lokalna gospodarstva, okupirane države pa so postale izvoznice surovin, ne da bi zgradile lastno industrijo.

Kolonializem je močno vplival tudi na kulturo in identiteto okupiranih držav. Kolonialne sile so pogosto vsilile svoj jezik, vero in kulturo ter pogosto poskušale zatreti kulturo in tradicijo okupiranih držav. To je pogosto vodilo v izgubo kulturne dediščine in kulturne identitete v okupiranih državah.

Kolonializem je povzročil tudi številne konflikte in napetosti, ki trajajo še danes. V številnih državah, ki so bile nekoč pod kolonialno oblastjo, še vedno obstajajo etnični in verski konflikti, ki jih je mogoče pripisati kolonialni preteklosti. Poleg tega je kolonializem povzročil tudi oblikovanje državnih meja, ki pogosto ne temeljijo na dejanskih etničnih ali kulturnih mejah, kar lahko vodi v nadaljnje konflikte in napetosti.

Na splošno je imel kolonializem na okupirane države in narode različne posledice, ki jih čutimo še danes. Poskus odprave kolonialne škode je zapleten proces, ki je pogosto politično in gospodarsko težaven.

Primeri

V zgodovini je veliko primerov kolonializma, tukaj je nekaj najbolj znanih:

1. osvajanje obeh Amerik s strani evropskih sil, kot so Španija, Portugalska in Velika Britanija, v 15. do 18. stoletju. Osvajanje je vodilo k izkoriščanju avtohtonega prebivalstva, uvajanju novih religij in kultur ter ustanavljanju kolonij, v katerih so vladale evropske sile.
2. Trgovina s sužnji v 17. in 18. stoletju, ko so evropske sile prevažale milijone ljudi iz Afrike in jih prodajale kot sužnje v Ameriki in na Karibih. To je privedlo do zasužnjevanja milijonov ljudi in uničenja številnih afriških družb.
3. delitev Afrike s strani evropskih sil konec 19. stoletja, ko so si te med seboj samovoljno razdelile ozemlja na afriški celini. To je privedlo do ustanovitve kolonij v Afriki in podrejanja afriškega prebivalstva.
4. Britanska kolonizacija Indije v 19. stoletju, ki je privedla do izkoriščanja indijskega prebivalstva, uničenja lokalnega gospodarstva ter uvedbe britanskih zakonov in oblik vladavine.
5. Francoska kolonizacija Indokine (zdaj Vietnam, Laos in Kambodža) v 19. in 20. stoletju, ki je privedla do izkoriščanja lokalnega prebivalstva ter uvedbe francoskih zakonov in oblik vladanja.
6. Ameriška kolonizacija Filipinov konec 19. stoletja, ki je privedla do podrejanja filipinskega prebivalstva ter uvedbe ameriških zakonov in oblik vladanja.

To je le nekaj primerov kolonializma v zgodovini, vendar je bilo še veliko drugih kolonizacij, ki so vplivale na zasedene države in ljudstva.

Anglija

Vprašanje, kako Anglija obravnava svojo kolonialno zgodovino, je v zadnjih letih postalo pomembno vprašanje. V Veliki Britaniji se krepi razprava o tem, kako ravnati s kolonialno preteklostjo ter kako priznati in obravnavati zločine in izkoriščanje, storjene v kolonialnem obdobju.

V zadnjih letih je več pobud in kampanj pripomoglo k ozaveščanju in spodbujanju razprave o britanski kolonialni zgodovini. Na primer, kampanja z naslovom Rhodes Must Fall je zahtevala, da se odstrani spomenik kolonialistu Cecilu Rhodesu na univerzi v Oxfordu, ker je v kolonialnem obdobju zagrešil zločine. Podobna gibanja potekajo tudi v drugih delih države, na primer za odstranitev spomenikov trgovcem s sužnji.

Prizadevajo si tudi za boljšo vključitev zgodovine kolonializma v šolski učni načrt. Nekatere šole so že začele vključevati zgodovino kolonializma in suženjstva v svoje učne načrte, da bi učenci bolje razumeli zapleteno preteklost države.

Vendar pa se pojavljajo tudi kritike glede načina, kako Anglija obravnava svojo kolonialno zgodovino. Nekateri trdijo, da priznanje zločinov iz kolonialnega obdobja ni dovolj in da so potrebni konkretni ukrepi za odškodnino in nadomestilo.

Na splošno ostaja vprašanje, kako naj Anglija obravnava svojo kolonialno zgodovino, kontroverzno in sporno vprašanje, ki bo še naprej sprožalo številne razprave in debate.

Nemčija

Nemčija je imela med letoma 1884 in 1919 kratko, a intenzivno kolonialno zgodovino. V tem času je imelo Nemško cesarstvo kolonije v Afriki, Aziji in Oceaniji.

Nemške kolonije v Afriki so vključevale današnjo Tanzanijo, Ruando, Burundi, Kamerun, Togo in Namibijo. V Aziji je imel Nemški rajh kolonije na Kitajskem in v današnji Turčiji, medtem ko je bila Nemška Nova Gvineja del Oceanije.

V kolonialnem obdobju so bili Nemci na zasedenih ozemljih dejavni na različne načine. Na teh ozemljih so gojili denarne pridelke, kot sta kava in kakav, da bi podprli svoje gospodarstvo, ter uporabljali vire držav za oskrbo svoje industrije. Uvedli so tudi prisilno delo in lokalne prebivalce prisilili k delu v rudnikih in na plantažah.

Prišlo je tudi do nasilja nad domačini, zlasti v nemški jugozahodni Afriki (zdaj Namibija), kjer je prišlo do genocida nad ljudstvoma Herero in Nama. Nemška kolonialna vlada je uvedla tudi politiko asimilacije ter zatiranja domorodnih kultur in jezikov.

Po koncu prve svetovne vojne in razpadu nemškega cesarstva je Nemčija na podlagi Versajske pogodbe izgubila svoje kolonije. Posledice nemškega kolonialnega obdobja se čutijo še danes, zato si prizadevajo, da bi se sprijaznili z zločini kolonialnega obdobja ter zagotovili odškodnino in spravo.

Soočanje s preteklostjo

Zgodovina kolonializma je zapletena in obsežna tema, zato se veliko razpravlja o tem, ali je bila v celoti ponovno ovrednotena. Vendar so v zadnjih desetletjih vlade, znanstveniki in aktivisti opravili obsežno delo, da bi se sprijaznili z zgodovino kolonializma in razumeli njegov vpliv na prizadete države in ljudi.

V nekaterih državah so se vlade uradno opravičile in zagotovile odškodnino za zločine iz kolonialne dobe. Primer je opravičilo francoskega predsednika Emmanuela Macrona iz leta 2018 za vlogo Francije pri zatiranju in nasilju v kolonialnem obdobju v Alžiriji.

V akademskih krogih so zgodovinarji ponovno ocenili kolonialno zgodovino in poudarili vlogo kolonializma, suženjstva in rasizma pri oblikovanju sodobnega sveta. Postkolonialna teorija je pomagala spremeniti razmišljanje o kolonializmu in poudarila pomen diskurza, moči in identitete v kolonialnem odnosu.

K ponovnemu vrednotenju kolonialne zgodovine so prispevali tudi aktivisti. Gibanja za vrnitev ukradenih kulturnih dobrin in artefaktov, ki so bili v kolonialnem obdobju odneseni z zasedenih ozemelj, so na primer pritegnila mednarodno pozornost in pomagala ohranjati spomin na kolonialno preteklost.

Kljub temu napredku je treba še veliko storiti, da bi se v celoti sprijaznili z zgodovino kolonializma in priznali njegov vpliv na prizadete države in ljudi. To ne zahteva le poštenega pregleda preteklosti, temveč tudi konkretne ukrepe za odpravo dolgoročnih učinkov kolonializma, ki jih čutimo še danes.

Literatura

1. Said, Edward. „Orientalizem.“ Vintage Books, 1979.
2. Fanon, Frantz. „The Wretched of the Earth.“ Grove Press, 1963.
3. Memmi, Albert. „Kolonizator in kolonizirani.“ Beacon Press, 1991.
4. Anievas, Alex in Nivi Manchanda. „Race, Empire, and the Crisis of the Subprime“ (Rasa, imperij in kriza hipotekarnih posojil). Historical Materialism 23, št. 3 (2015): 36-72.
5. Loomba, Ania, „Colonialism/Postcolonialism“. Routledge, 2005.
6. Achebe, Chinua. „Things Fall Apart.“ Heinemann, 1958.
7. Said, Edward. „Kultura in imperializem.“ Vintage Books, 1993.
8. Spivak, Gayatri Chakravorty. „Can the Subaltern Speak?“ V „Marxism and the Interpretation of Culture“, uredila Cary Nelson in Lawrence Grossberg, 271-313. University of Illinois Press, 1988.
9. Stoler, Ann Laura. „Race and the Education of Desire: Foucault’s History of Sexuality and the Colonial Order of Things (Rasa in vzgoja želje: Foucaultova zgodovina seksualnosti in kolonialni red stvari)“. Duke University Press, 1995.
10. Bhabha, Homi K. „The Location of Culture.“ Routledge, 1994.