Jezik kot ključ do sveta

John Locke je leta 1690 zapisal, da je jezik najpomembnejše „orodje in skupna vez družbe“. Jezik lahko primerjamo s ključem – kaj to pomeni?

Izrazna funkcija: jezik nam omogoča izmenjavo informacij, sporočanje čustev, izražanje potreb, vzpostavljanje in vzdrževanje družbenih odnosov (prim. Bühler; Jakobson).

Privlačna funkcija: „Besede so tudi dejanja.“ (Wittgenstein) Z njimi lahko pozivamo k dejanjem, izražamo mnenja in tako sprejemamo odločitve (prim. Bühler; Jakobson). Poleg tega lahko sodelujemo in organiziramo svoje vsakdanje življenje. In: jezik nam omogoča razmišljanje.

Informativna funkcija: z jezikom razlagamo in prenašamo znanje (prim. Bühler; Jakobson). Jezik strukturira naše družbeno življenje, celo ustvarja in ohranja hierarhije. Jezik služi samozavesti. Jezik lahko pomaga ljudem v težkih situacijah.

Z jezikom konstruiramo resničnost in razkrivamo, kako vidimo svet. Jezik je orožje – lahko poškoduje in: manipulirati z ljudmi. Kako se s tem spopadamo?

Konflikte lahko rešimo jezikovno, če se pogovarjamo metakomunikacijsko, tj. če se pogovarjamo o tem, kako se pogovarjamo drug z drugim.

Jezik nam pomaga, da se izražamo, da se uresničujemo, npr. umetniško.

V jeziku lahko uživamo, ker ima tudi estetsko vrednost. Kaj je bolj zabavno, bolj družabno, bolj povezovalno od duhovitosti, besednih akrobacij in jezikovne igre?

Vse to lahko stori jezik. Zato je jezik ključnega pomena pri oblikovanju človeške skupnosti. To je še posebej pomembno pri medkulturni komunikaciji.

V državi, katere jezika ne govorimo, so lahko vsakodnevne situacije prava ovira. Težko je vzpostaviti stik z drugimi ljudmi. Seveda je v preprostih vsakdanjih situacijah komunikacija mogoča z rokami in nogami. Toda takoj ko situacija postane zapletena, je tudi to problematično. Zato se pogosto obkrožamo z ljudmi, ki govorijo isti jezik kot mi. Jezik se tu kaže kot povezovalni element, hkrati pa nas tudi ločuje od drugih. Zato nam vrata ostajajo zaprta – vrata za ljudi drugih kultur.

Preverite svoje znanje o jeziku kot ključu do sveta – kliknite tukaj za klozo.

Raztresene opombe o pojavu jezika

Predstavljajte si, da vam nekdo vrže sestavljanko, sestavljeno iz tisoč delov. Seveda vam nikoli ne bo uspelo ujeti vseh tisoč delčkov tako, da bi nastala prava slika. Tako je z jezikom: ko nam nekdo nekaj pove, se zgodi natanko to: proti nam leti sestavljanka iz tisočih koščkov … Nekaj koščkov lahko ujamemo, nekaj jih poberemo in nato sestavimo. Enako se počuti tudi naš sogovornik, ko nas posluša. Tako se zgodi, da vedno razumemo le del tega, kar druga oseba govori in misli. Res je tudi, da nas lahko le delno razumemo. To je metafora uganke jezika.

Kaj lahko stori jezik? Jezik je čarovnik, glasbenik, ki v nas zvenijo strune. V nas utiša strune.

Druga metafora, recimo ji metafora kovanca za jezik: jezik je čuden kovanec, ki ob uporabi spreminja svojo vrednost. To je kovanec, ki nima nobene vrednosti, če se ne uporablja. Predstavljajmo si naslednje: Beseda naj bo kovanec. Dodam mu vrednost 1 in vam ga predam. Boste videli 1, ko ga boste držali v rokah? Ni nujno. Možno je, da bo prikazana vrednost 5. Morda ste od mene pričakovali oceno 1, zdaj pa ste dobili oceno 5. Kako je to mogoče? Sami ste spremenili vrednost – brez moje vednosti, brez mojega prizadevanja. Toda: Če mi poveste vrednost, vam lahko pomagam, da jo ponovno spremenite – lahko vam jo tudi spremenim v 1. Vendar mi morate povedati, kaj vidite. Tako nastane čarobnost dialoga…

Metafora o govornih mehurčkih: Pisani in lesketajoči se kot ogledalo stojijo in plavajo pred nami, ko govorimo in poslušamo – govorni mehurčki in v njih naše besede … Kaj vidimo? Naše besede in mi sami! Drugi se blešči skozi, okolje se blešči skozi… in vendar vidimo predvsem svoje besede – in sebe! Ko se dva govorna mehurčka dotakneta, nastane nova podoba; besede se prelivajo druga v drugo, naše oblike se prepletajo… nastane nov občutek. To je pravi dialog. Smo pripravljeni nanj?

Egocentričnost jezika: zakaj govorimo drug z drugim? Ker se želimo izraziti. Ničesar ne sporočamo. Komuniciramo sami s seboj. Mi sami. Jezik nima pomena zunaj socialne interakcije/komunikacije. Pomen se konstituira le v družbeni interakciji, ki je hkrati tudi konstrukcija.

Telo jezika: govorjenje je telesni proces, postopek, dejanje … nekaj čutnega. Ko govorimo, jo doživljamo fizično. Zato jezika ne moremo razumeti le kot mentalnega pojava. Tudi ko beremo tiho, je naše telo dejavno. Govorjenje, branje, poslušanje so fizične dejavnosti. Duha in telesa ni mogoče ločiti. Sodita skupaj, oba sta vedno dejavna.

Jezik in govor sta vključena v kompleksne kontekste človeškega življenja. Jezik je nesmiselno obravnavati ločeno (kot to pogosto počne filozofija jezika). Zvok ustvarja glasbo. Brez besed. Beseda je razkrivajoča. Tišine ni.

Citati na temo jezika

Jezik je hiša bivanja. Heidegger

Filozofija je boj proti očaranosti našega razumevanja s sredstvi našega jezika. Wittgenstein

Meje mojega jezika pomenijo meje mojega sveta. Wittgenstein

Predstavljati si jezik pomeni predstavljati si obliko življenja. Wittgenstein

Jezik – vir vseh nesporazumov. Antoine de Saint-Exupéry

Najbolj človeška stvar, ki jo imamo, je jezik, ki ga imamo zato, da govorimo. Fontane

Tisti, ki si nasprotujejo in se prepirajo, bi se morali včasih zavedati, da vsak jezik ni razumljiv vsem. Goethe

Kajti jezik ljudi je enak njihovemu življenju. Seneca

Resno jemljite svoj jezik! Nietzsche

Ni večje iluzije od mnenja, da je jezik sredstvo sporazumevanja med ljudmi. Elias Canetti

Naš jezik je tudi naša zgodovina. Grimm

Vsak človek ima svoj jezik. Novalis

Z vsakim novim jezikom, ki se ga naučite, pridobite novo dušo. Češki pregovor

Jezik ni, jezik se dogaja. Heinz proti Försterju

Kajti vse, kar ljudje počnejo, spoznavajo, doživljajo ali vedo, postane pomembno le toliko, kolikor je o tem mogoče govoriti. Arendt

Govorite, da vas bom lahko videl. Sokrat

Nekaj, o čemer se ne govori, se sploh ni zgodilo. Šele beseda daje stvarem resničnost. Wilde
Wilhelm von Humboldt o naravi jezika

„Jezik, pojmovan v svojem resničnem bistvu, je nekaj stalnega in začasnega v vsakem trenutku. Tudi njeno ohranjanje s pisanjem je vedno le nepopolno, mumiji podobno ohranjanje, ki še vedno zahteva, da se pri tem poskuša čutiti živa recitacija. Sama po sebi ni delo (ergon), temveč dejavnost (energeia). Njegova prava opredelitev je torej lahko le genetska. Dejansko gre za večno ponavljajoče se delo uma, da bi artikulirani zvok lahko izrazil misel. Neposredno in strogo gledano je to definicija vsakokratnega govorjenja. […] Razbijanje na besede in pravila je le mrtvo delo znanstvenega razčlenjevanja. Če jezikom rečemo delo duha, je to povsem pravilen in ustrezen izraz, saj je obstoj duha na splošno mogoče misliti le v dejavnosti in kot tak. […] Nič drugače ni z razumevanjem. V duši ne more obstajati nič drugega kot njena lastna dejavnost, razumevanje in govorjenje pa sta le različna učinka iste moči govora. Običajnega govora ni mogoče primerjati z izročitvijo snovi. Tako pri razumevanju kot pri govorjenju je treba isto razviti iz lastne notranje moči; kar prejme, je le harmonično uglašena spodbuda.“ (Writings on the Philosophy of Language, Works III, Darmstadt 1963, str. 418 f., 430).

Kako eksplozivna je lahko uporaba jezika, je Ernst von Glasersfeld opisal v naslednji anekdoti: „Na koncu bi vam rad predstavil primer, ki jasno pokaže, kako pomemben je neoviran dostop do idej. Leta 1936 so bile v Berlinu olimpijske igre. Poleg stadiona in olimpijske vasi so zgradili tudi gledališče. Prijatelj, ki sem ga obiskala, me je dan pred odprtjem popeljal v olimpijsko vas in nazadnje v gledališče. Pred vhodom je bil še vedno postavljen oder in nekaj ljudi je delalo na frizu nad portalom. Moj prijatelj mi je pojasnil, da so očitno prepozno, ko je bil napis končan, ugotovili, da ni sprejemljiv za vladajočo stranko. Napis se je glasil: „Eno ljudstvo, en vodja, eno gledališče.“ Ernst von Glasersfeld: Med jeziki.

Literatura

Bühler, Karl (1999): Teorija jezika. Reprezentacijska funkcija jezika.

Jakobson, Roman (1992): Semiotika.

Locke, John (1690): Esej o človeškem razumevanju.

Mersch, Dieter (ur.) (1998): Znaki o znakih. Besedila o semiotiki od Peircea do Eca in Derridaja.

Wittgenstein, Ludwig (2003): Filozofski razmisleki.

Dialog med Heinzem von Foersterjem in Bernhardom Pörksenom o dialogu: http://www.taz.de/!1085369/

Dodatna literatura o jezikovni občutljivosti

Isselbächer-Giese, Annette/ Witzmann, Cornelia/ Königs, Charlotte/ Besuch, Natascha (2018): Postati jezikovno občutljiv, poučevanje jezikovno oblikovati – razmišljanje o poučevanju na drugačen način. V: Trendel, Georg/ Roß, Joachim (ur.): SINUS.NRW: Spodbujanje razumevanja – oblikovanje učnih procesov. Ponovni razmislek o matematiki in naravoslovju. Münster: Waxmann, 13-31.

Leisen, Josef (2019): Načela pri pouku jezikovnih predmetov. http://www.sprachsensiblerfachunterricht.de/prinzipien [02.10.2019].

Trendel, Georg/ Roß, Joachim (2018): Uvod. V: ders. (ur.): SINUS.NRW: Spodbujanje razumevanja – oblikovanje učnih procesov. Ponovni razmislek o matematiki in naravoslovju. Münster: Waxmann, 9-11. https://www.schulentwicklung.nrw.de/sinus/upload/Phase05/Broschuere/SINUS_Gesamt.pdf [02.10.2019].

Woerfel, Till/ Giesau, Marlis (2018). Jezikovno občutljivo poučevanje. Köln: Mercator-Institut für Sprachförderung und Deutsch als Zweitsprache (Basiswissen sprachliche Bildung). https://www.mercator-institut-sprachfoerderung.de/de/themenportal/thema/%20sprachsensibler-unterricht/ [04.10.2019].