Inkulturacija

Izraz inkulturacija je sestavljenka iz grške predpone en „v“ in latinskega samostalnika cultura „obravnava, skrb“ (prim. Walz 2010, 8) in v tem kontekstu pomeni vse, kar se goji, tj. na kar vplivajo ljudje (prim. Pohl 2008, 9). Teorijo inkulturacije lahko uvrstimo v sociologijo in antropologijo, pri čemer je jasna razvrstitev v znanstvene kategorije prav tako težavna kot splošno veljavna opredelitev pojma.

Opredelitev

Izraz inkulturacija je sestavljenka iz grške predpone en „v“ in latinskega samostalnika cultura „obravnava, skrb“ (prim. Walz 2010, 8) in v tem kontekstu pomeni vse, kar je kultivirano, tj. na kar vplivajo ljudje (prim. Pohl 2008, 9). Teorijo inkulturacije lahko uvrstimo v sociologijo in antropologijo, pri čemer je jasna razvrstitev v znanstvene kategorije prav tako težavna kot splošno veljavna opredelitev pojma.

Enkulturacija kot del socializacije

Kljub tej raznolikosti je vsem opredelitvam skupno, da opisujejo predvsem oblike kulturnega prisvajanja v otroštvu in mladostništvu ter tako opredeljujejo enkulturacijo. V skladu s tem je enkulturacija neločljivo povezana s socializacijo, tj. „celoto vseh učnih procesov […], ki so posledica vzajemne diskurzivne komunikacije ljudi z okoljem“ (Carlsburg 2011, 29). Tudi Claessens opisuje inkulturacijo kot del procesa socializacije in jo na eni strani deli na podpodročje sociabilizacije, s katerim so mišljeni čustveni temelji, sporočanje osnovnih zahtev sveta in primarna družbena fiksacija. Na drugi strani jo povezuje z inkulturacijo, za katero so značilni interakcija med starši in otroki, družinsko okolje in sekundarna socialna fiksacija (prim. Claessens 1962, 23).

Enkulturacija kot proces socializacije

Iz predstavljenih opredelitev je razvidno, da se enkulturacija obravnava kot samostojen proces, ki pa je vedno del socializacije. Predpostavlja se, da gre za vseživljenjski proces, ki se pod vplivom različnih dejavnikov in instanc začne ob rojstvu in ima osebnostno in kulturno določujoč učinek (prim. Claessens 1962, 100; prim. Toaspern 1971, 36).

Začetek inkulturacije z rojstvom je opisan tako, da je novorojeno človeško bitje potopljeno v okolje, v katerem določena kultura že od začetka oblikuje bitje in ga sili v določene vzorce (prim. Claessens 1962, 100). Ta zgodnja inkulturacija se z različnimi primeri še poglablja in spreminja.

Družina, šola in skupina vrstnikov

Prva in najpomembnejša instanca je družina, prek katere otrok zgradi osnovno identiteto ega. Kot temelj otrokovega nadaljnjega razvoja je ta faza tesno povezana z inkulturacijo in je njena podlaga. Poleg tega je treba vedenje staršev in drugih inkulturatorjev vedno obravnavati v okviru kulturnega vtisa (prim. Carlsburg 2011, 30). Enkulturacijo in vzgojo je treba ločiti, saj je cilj vzgoje vplivati na vedenje in ga spreminjati, medtem ko se enkulturacija dogaja priložnostno (prim. Carlsburg 2011, 31).

Šola prevzema tudi socializacijsko in enkulturacijsko funkcijo, saj pripravlja na zrelo udeležbo v družbi in zagotavlja sistematično poučevanje o kulturnih tehnikah. Nadaljnji funkciji sta na primer izobraževalna funkcija in funkcija vzgoje (prim. Carlsburg 2011, 33).

Tretja in zadnja socializacijska instanca so vrstniške skupine. Te v primerjavi z interakcijo z odraslimi omogočajo večjo svobodo v simetričnem odnosu med otroki in mladostniki. V tej instanci lahko pride do konfliktov z obstoječimi normami in vrednotami, pri čemer je tu mogoče najti tudi novo kakovost inkulturacije (prim. Carlsburg 2011, 36).

Cilji in interakcije

Ti primeri socializacije in inkulturacije jasno pokažejo, kako je mogoče na različnih ravneh nezavedno sprejeti vzorce mišljenja in delovanja. V tem kontekstu je treba kot cilj socializacije razumeti razvoj osebnosti, ki ga oblikujejo enkulturacija ter procesi izobraževanja in vzgoje.

Ti procesi so med seboj tesno povezani, saj so „smiselna pomoč pri vraščanju v ustrezno kulturo in so hkrati sami kulturno obarvani“ (Carlsburg 2011, 35).

Inkulturaciji se pripisuje ključni pomen tudi v kontekstu medkulturnih srečanj: ko se srečajo različne kulture in z akulturacijo poteka proces spreminjanja inkulturacije skupin in posameznikov (prim. Carlsburg 2011, 38).

Literatura

Carlsburg, Gerd-Bodo von (2011): Enculturation through social competence acquisition (Enkulturacija s pridobivanjem socialnih kompetenc). Frankfurt: Peter Lang.

Claessens, Dieter (1962): Desensens: Družina in vrednostni sistem. Študija o „drugem družbeno-kulturnem rojstvu“ človeka. Berlin: Duncker & Humblot.

Pohl, Reinhard (2011): Medkulturna kompetenca. V: Pohl, Reinhard (ur.): Nemčija in svet. Kiel: Magazin.

Toaspern, Horst (1971): Der Kulturaneignungsprozess. Tudi prispevek k politični sociologiji. Stuttgart: Ferdinand Enke.

Walz, Hans (2010): Integracija, asimilacija, akulturacija, akomodacija, inkulturacija. Grundbegriffe des Migrationsgeschehens: https://www.akademie-rs.de/fileadmin/user_upload/pdf_archive/barwig/2010_ORWO/Walz_Migration_-_Grundbegriffe_…27.10.2010.pdf [23.06.2018].

Wurzbacher, Gerhard (1963): Sozialisation – Enkulturation – Personalisation. V: Wurzbacher, Gerhard (ur.): Der Mensch als soziales und personales Wesen. Prispevki h konceptu in teoriji socializacije z vidika sociologije, psihologije, znanosti o delu, medicine, izobraževanja, socialnega dela, kriminologije, politologije. Stuttgart: Ferdinand Enke.