Hofstede

Geert Hofstede je bil nizozemski kulturolog, socialni psiholog in zaslužni profesor organizacijske antropologije in mednarodnega menedžmenta na Univerzi v Maastrichtu. V strokovnih krogih velja za utemeljitelja statistično podprtih medkulturnih raziskav.

Merljivi vidiki

Hofstede je konec šestdesetih let 20. stoletja izvedel empirično študijo z več kot 110.000 zaposlenimi pri IBM-u v 67 državah in na njeni podlagi razvil model kulturnih dimenzij. Hofstede je sprva opredelil štiri kulturne razsežnosti, pozneje sta jim sledili še dve, število preučevanih držav pa se je prav tako povečalo na 76. „Dimenzija je vidik kulture, ki ga je mogoče izmeriti glede na druge kulture.“ (Hofstede 2017, 38)

V nadaljevanju je predstavljen pregled kulturnih razsežnosti:

Razdalja moči

Kulturna dimenzija razdalje moči opisuje manifestacijo razmerij moči v kulturah ter njihovo porazdelitev. Ali je razdalja med starši in otroki, učitelji in učenci, nadrejenim in zaposlenim – hierarhični odnosi se lahko različno prenašajo. Distanca moči je torej
„stopnja, do katere manj vplivni člani institucij in organizacij v državi pričakujejo in sprejemajo neenakomerno porazdelitev moči“. (Hofstede 2017, 518)

Individualizem/kolektivizem

Druga kulturna razsežnost opisuje razmerje med individualizmom in kolektivizmom v posamezni kulturi. Medtem ko individualistične kulture poudarjajo osebno samouresničevanje, kolektivistične kulture poudarjajo mi-skupinsko identiteto.
„Individualizem predstavlja obliko družbe, v kateri družbene vezi med posamezniki niso zelo močne. Od vsakega se pričakuje, da bo skrbel le zase ali za svojo ožjo družino.“ (Hofstede 2017, 516)
„Kolektivizem predstavlja družbo, v kateri ljudje od rojstva živijo v we-skupinah, tj. skupinah z močnim občutkom pripadnosti, ki jim za njihovo nesporno zvestobo zagotavljajo zaščito skozi vse življenje.“ (Hofsteed, str. (Hofstede 2017, 516)

Izogibanje negotovosti

Kulture se z neznanimi situacijami, ki sprožajo negotovost, spoprijemajo na različne načine. Člani družb z visoko stopnjo izogibanja negotovosti skušajo neznano in tudi negotovo nadzorovati s pomočjo regulativnih ukrepov. Po drugi strani pa kulture z nizko stopnjo izogibanja negotovosti dajejo manjši poudarek usmerjenosti v pravila.
Izogibanje negotovosti se nanaša na „stopnjo, do katere se pripadniki kulture počutijo ogrožene zaradi dvoumnih ali neznanih situacij“. (Hofstede 2017, 522)

Moškost v primerjavi z ženskostjo

Kulturna razsežnost moškosti in ženskosti je družbeno-kulturna kategorija, saj opisuje porazdelitev vlog med moškimi in ženskami.
„Moškost pomeni družbo, v kateri so čustvene spolne vloge jasno opredeljene: Moški naj bi bili asertivni, strogi in osredotočeni na materialni uspeh, ženske pa naj bi bile skromne, nežne in skrbele za kakovost življenja.“ (Hofstede 2017, 518)
„Ženstvenost predstavlja družbo, v kateri se čustvene spolne vloge prekrivajo: tako moški kot ženske naj bi bili skromni, občutljivi in se ukvarjali s kakovostjo življenja.“ (Hofstede 2017, 514)

Dolgoročna in kratkoročna usmerjenost

Dimenzija dolgoročne in kratkoročne usmerjenosti opisuje usmerjenost družb bodisi h kratkoročnim uspehom bodisi k dolgoročnim rešitvam.
„Dolgoročna usmerjenost predstavlja gojenje vrlin, ki so usmerjene v prihodnji uspeh, zlasti varčnost in vztrajnost.“ (Hofstede 2017, 518)
„Kratkoročna usmerjenost pomeni negovanje vrednot, povezanih s preteklostjo in sedanjostjo, zlasti spoštovanje tradicije, ohranjanje ‚obraza‘ in izpolnjevanje družbenih dolžnosti.“ (Hofstede 2017, 517)

Uživanje in zadržanost

Šesta kulturna razsežnost iz leta 2010 opisuje, kako se v družbi obravnava izražanje posameznikovih potreb – usmerjenost v uživanje ali raje zadržanost.
„Uživanje pomeni družbo, v kateri je dovoljeno razmeroma velikodušno zadovoljevanje osnovnih in naravnih človekovih potreb, ki so sestavljene iz uživanja življenja in zabave.“
„Omejitev predstavlja družbo, v kateri je zadovoljevanje potreb zatrto in urejeno s strogimi družbenimi normami.“

Kritični glasovi

Hofstedejevi kritiki se pritožujejo, da so bile raziskave opravljene izključno med IBM-ovimi zaposlenimi in da zato na podlagi rezultatov ni mogoče sklepati reprezentativnih zaključkov o celotnem prebivalstvu države. Zaposleni pri IBM-u ne ustrezajo „povprečnim“ državljanom, saj je za to delo potrebna nadpovprečna raven usposobljenosti.

Tudi nemški kulturolog Klaus P. Hansen kritizira Hofstedejevo teorijo kulturnih razsežnosti: „Na splošno je njegova knjiga katastrofa za sodobne kulturne študije. Greši proti vsemu napredku, ki je bil dosežen od šestdesetih let prejšnjega stoletja, in od vsega drugega je to delo mahinacije učilo nepoučljive, ki so mislili, da je koncept kulture nesmisel. Tiste psihologe, sociologe in ekonomiste, ki zaupajo le empiričnim analizam, je Hofstedejeva statistika prepričala, da je kultura sestavljena iz trdnih dejstev, ki jih je mogoče izmeriti in stehtati.“ (Hansen 2000, 285)

Poleg tega se kritizira, da je celotna država okarakterizirana kot skupina, ki ne more odražati identitete in samorazumevanja posameznih družbenih skupin. Ker je družba v nenehnem procesu in spreminjanju, podatki, ki so stari že več kot 40 let, z današnje perspektive niso več dovolj pomenljivi. Prav tako samo šest doslej opisanih dimenzij ne zadostuje za ustrezno opredelitev kompleksnih kultur.

Literatura

Hansen, Klaus P. (2000): Kultur und Kulturwissenschaft. Eine Einführung. 2. Aufl. Tübingen/ Basel: Francke.

Hofstede, G.: Lokales Denken, globales Handeln. Interkulturelle Zusammenarbeit und globales Management. 6. Aufl. München: Beck.

Geert Hofstede: https://geerthofstede.com [07.07.2018].