Hibridnost

Model hibridnosti opisuje medkulturni proces, v katerem pride do preusmeritve posameznikove identitete (prim. Gugenberger 2010, 68). Izraz hibridnost izhaja iz latinske besede hybrida „mešanec“ in predpostavlja, da posamezniki iz svoje izvorne identitete in identitete družbe gostiteljice ustvarijo novo, torej tretjo identiteto (prim. Gugenberger 2010, 68). Model hibridnosti obravnava „govorca kot družbenega akterja“ (Gugenberger 2010, 68), ki iz prepletanja dveh kultur in jezikov razvija nove različice, ki presegajo zavračanje ali preferiranje enega jezika ali kulture (prim. Gugenberger 2010, 68).

Pojem: hibridnost po Bhabhi

Leta 1994 je Bhabha na podlagi Foucaultove teorije diskurza vzpostavil osrednji koncept hibridnosti (prim. Engel/Lewicki 2005, 1). Osnova tega koncepta je, da se nova identiteta lahko pojavi le v tretjem prostoru med dvema kulturama (prim. Engel/Lewicki 2005, 1). „Za Bhabho je subjekt prej vozel in križišče jezikov, redov, diskurzov in sistemov, ki ga prežemajo, z vsemi zaznavami, čustvi in procesi zavesti, ki so z njimi povezani. Njegova metafora ‚vozlastega subjekta‘ tako večkulturnost iz ozemeljskega pojma spremeni v osebo“ (Engel/Lewicki 2005, 2).

Zgodovina: Zgodovina izraza hibridnost

Izraz hibridnost je bil v 19. stoletju uporabljen v kontekstu etnične heterogenosti in je dobil negativno konotacijo. Medtem ima koncept hibridnosti pozitivno konotacijo (prim. Fludernik 2001, 12) in „deluje […] kot ključni koncept za opis kulturne raznolikosti“ (Fludernik 2001, 12), ki ima progresiven značaj (prim. Fludernik 2001, 12). Govorčevo odločitev za uporabo hibridnih jezikovnih oblik lahko razumemo kot upor proti prevladujočim modelom ideologije asimilacije in kot znak obstoječe jezikovne raznolikosti posameznikov (prim. Gugenberger 2010, 70).

Prenos v današnji čas

Danes se pojav hibridnosti uporablja tudi zunaj kolonialnega konteksta, na primer za preučevanje in opisovanje odprtih identitetnih konceptov migrantov. Na primeru muslimanskih migrantov v Nemčiji in Evropi Foroutan/Schäfer postavljata tezo, da se na individualni ravni ustvarjajo nove meta-narative o izvoru in identiteti ter kulturni pripadnosti, takoj ko ljudje začutijo pripadnost različnim kulturnim prostorom (prim. Foroutan/Schäfer 2009, 1 f.). Kritiki teorije hibridnosti po drugi strani pravijo, da migracijski procesi kot celota ne vodijo v fragmentacijo identitete subjekta, zato hibridizacije ni mogoče razumeti kot univerzalnega pojava (prim. Castro Varela 2015, 270 f.).

Razlikovanje od hiperkulturnosti

V nasprotju s teorijo hiperkulturnosti ima hibridna identiteta jasno razmejitev. Bienfait to opisuje kot družbeno „primerjanje in nenehno spreminjajoči se, povezovalni trenutek identifikacije“ (Bienfait 2006, 93). Proces „ustvarjanja“ lastne kulture v skupini vrstnikov je tako sredstvo proti brezdomstvu (prim. Foroutan/Schäfer 2009, 1). Prihaja do procesov dezintegracije, ker se zdi popolna integracija v državi prihoda nedosegljiva (prim. Foroutan/Schäfer 2009, 1 f.).

Jezikoslovje: Kako nastanejo hibridne različice?

Hibridne oblike so po svojih jezikovnih značilnostih zelo raznolike. Manjše jezikovne spremembe na fonetični in prozodični ravni je na primer mogoče doseči s kodnim preklapljanjem. Podobno lahko hibridna različica vključuje nastanek novega jezika (prim. Gugenberger 2010, 68 f.). Glede stopnje hibridnosti je treba opozoriti, da je stopnja hibridnosti nizka, če je velik del jezikovnih značilnosti, npr. iz jezika izvora, nadomeščen z jezikom družbe gostiteljice. Ko pa se doseže približno sredina obeh izvornih jezikov, je to prostor brez jezikovnih meja, v katerem nobenega od izvornih jezikov ni mogoče opredeliti kot prevladujočega. V tem primeru dosežemo tretji prostor (prim. Gugenberger 2010, 69). Razvite hibridne sorte se lahko prenašajo iz generacije v generacijo in obstajajo le začasno (prim. Gugenberger 2010, 68).

književnost

Bienfait, Agathe (2006): Im Gehäuse der Zugehörigkeit. Wiesbaden: VS.

Castro Varela, Maria do Mar/ Dhawan, Nikita (2015): Postkoloniale Theorie – eine kritische Einführung. 2. Auf. Bielefeld: transcript.

Engel, Christine/ Roman Lewicki (2005): Konzepte von Interkulturalität. In: Engel, Christine/ Lewicki, Roman (Hrsg.): Interkulturalität. Slawistische Fallstudien. Bd. 12. Innsbruck: Innsbrucker Beiträge zur Kulturwissenschaft: Slavica Aenipontana, 1–8.

Fludernik, Monika (2001): Hybridität. Theorie und Praxis. In: Polylog 8, 7–25.

Foroutan, Naika/ Schäfer, Isabel (2009): Hybride Identitäten – muslimische Migrantinnen und Migranten in Deutschland und Europa. https://www.bpb.de/apuz/32223/hybride-identitaeten- muslimische-migrantinnen-und-migranten-in-deutschland-und-europa?p=all [22.06.2018].

Gugenberger, Eva (2010): Das Konzept der Hybridität in der Migrationslinguistik. In: Ludwig, Ralph/ Schwarze, Sabine (Hrsg.): Sprache, Identität, Kultur. Bd. 8. Frankfurt am Main: Peter Lang, 67–92.