Habitus

Latinski izraz habitus, ki izvira iz starogrške besede héxis (ἕξις), označuje trajno vedenjsko naravnanost, ki se odraža v posameznikovi drži v smislu zunanjega videza in notranje naravnanosti. Zajema celoto posameznikovih vedenjskih vzorcev, od načina govora in gest do osebnih vrednot in celotnega življenjskega sloga. Od grške antike do danes je izraz doživljal različne pomenske različice v okviru retorike, filozofije in sociologije (prim. Simonis 2013, 287).

Spremembe pomena izraza

V grški antiki je zlasti Aristotel skoval izraz héxis (ἕξις), s katerim je razumel trajno vedenjsko naravnanost posameznika, ki je z izkušnjami in prakso postala običajna (prim. Hügli 2013, 387). V skladu s tem je héxis zmožnost ali generativno načelo za proizvajanje prihodnjih dejanj (prim. Krais 2014, 29). V kontekstu rimske doktrine retorike je habitus označeval zelo specifičen način vedenja in izražanja, za katerega so veljali posebna drža, način govora in miselna naravnanost. V renesansi so se te kategorije dopolnile z določenim slogom govora ter ustrezno jakostjo govora. (prim. Sominis 2013, 287-288).

Pojem habitus pri Norbertu Eliasu

Na področju sociologije sta bila posebej vplivna pristopa Norberta Eliasa in Pierra Bourdieuja. Sociolog in kulturni filozof Norbert Elias (1897-1990) predpostavlja, da obstajajo močne soodvisnosti med vzorci mišljenja, čustvovanja in vedenja posameznika ter družbenimi strukturami, ki ga obdajajo (prim. Volkmann 2013, 164). Tako v delu Proces civilizacije (1939) opisuje, da je treba ustrezne običaje in načine obravnavati v povezavi z ustrezno kulturo, časovno točko in družbenim položajem.

Zaradi te odvisnosti Elias specifičnim običajem družbene skupine vedno pripiše tudi razlikovalno funkcijo. Spoštovanje določenega namiznega bontona, obreda pozdravljanja ali razlikovanje med zasebnim in javnim služi kot razlikovanje od drugih družbenih skupin. Ker pa nižji sloji vedno poskušajo posnemati običaje višjih razredov, morajo slednji vedno izpopolnjevati svoje konvencije, kar nenehno premika mejo družbeno sprejemljivega v posamezni skupini. Čim večje postajajo družbene skupine ali države, meni Elias, tem bolj značilni postajajo tudi običaji posameznih skupin.

Po Eliasovem mnenju ta mehanizem ni le zunanji, družbeni proces, temveč tudi psihološki. Družbeni običaji in konvencije se z vzgojo in vtisi družbenega okolja internalizirajo v naš družbeni habitus, tako da družbena pravila in družbena prisila postanejo naša „druga narava“ (prim. Eichener 2013, 64). Tako naj bi nastala „posebna stabilnost psihičnega aparata za samonadzor, ki se pojavi kot odločilna lastnost habitusov vsakega ‚civiliziranega‘ človeka“ (Elias 1976b, 320).

Posledično je za Eliasa družbeni habitus psihologizirana civilizacija sama, ki se lahko razlikuje glede na kulturo, obdobje in družbeni razred.

Koncept habitusa pri Pierru Bourdieuju

Teorija francoskega sociologa Pierra Bourdieuja (1930-2002) pa je najbolj povezana s konceptom habitusa. Podobno kot Elias (tudi po tezah Marcela Maussa ali Erwina Panofskega (prim. Krais 2014, 24)) Bourdieu homogeno vedenje posameznikov (prim. Schroer 2017, 326), ki izhajajo iz podobnih družbenih okolij, pripisuje obstoju skupnega habitusa. V skladu s tem posameznikovega habitusa ne smemo razumeti kot izraz posameznikove osebnosti, temveč kot bistveno determiniranega z družbenimi odnosi. Bourdieu habitus razume kot „sistem stalnih in prenosljivih dispozicij“ (Bourdieu 2015, 98), ki zajemajo in strukturirajo celoten videz, odločanje, mišljenje in vedenje osebe, vključno s potrošniškim vedenjem, ravnanjem z umetniškimi predmeti, prednostnimi oblačili, okusom za stanovanja, politično držo, prehranskimi navadami, spolnimi vlogami, govornim vedenjem in končno celotnim življenjskim slogom.

Glede na obseg in vrsto kapitala posameznika (ekonomski, socialni, kulturni, simbolni kapital) zavzema posameznik različen položaj v družbenem prostoru družbe. Pripadnost družbenemu razredu ali okolju se tako ne odraža le v ekonomskem kapitalu, temveč tudi v subtilnih razlikah med posamezniki, kot so okus, življenjski slog in habitus. V tem pogledu habitus ni nič drugega kot „vgrajeni kulturni kapital prejšnjih generacij“ (Bourdieu 1987, 129) – ali podobno kot Elias, internalizirana socializacija. Oblikovanje okusa je tako navsezadnje oblikovanje razrednega okusa, ki se pridobi kot „generativna gramatika“ (glej Chomskyja) s socializacijo v družini in šoli (prim. prav tam, 143).

„Okus je osnova vsega, kar človek ima […], kot to, kar je človek za druge, s čimer se razvršča in kamor ga razvrščajo drugi“ (prav tam, 104).

Kot naučen vzorec vedenja je habitus v osnovi stabilen in zožuje družbeno prakso posameznika (prim. Schroer 2017, 333). Kljub temu se lahko dolgoročno vedenjski vzorec posameznikov spremeni (prim. prav tam, 318), če se spremeni položaj posameznika v družbenem prostoru. S sociološke perspektive je torej habitus vez med svobodo posameznika in omejitvami družbenih struktur (prim. Schroer 2017, 317). Tudi za Bourdieuja ima habitus funkcijo razlikovanja (prim. Jurt 2013, 86), tj. razmejitve družbene skupine od drugih, tako da je izraz družbene razlike in razrednega boja, v katerem posamezniki poskušajo ohraniti ali izboljšati svoj položaj.

Tako je habitus hkrati proizvod družbene prakse ter sredstvo reprodukcije in manifestacije teh praks, hierarhij in navsezadnje odnosov dominacije.

Habitus in komunikacija

Razlike v habitusu med posamezniki ni mogoče opaziti le med družbenimi skupinami znotraj kulture, temveč tudi med posamezniki različnih kultur. V zvezi s komunikacijskimi procesi postane jasno, da habitualna vedenjska obzorja akterjev določajo komunikacijske možnosti. Kadar morajo ljudje iz različnih kultur, generacij ali okolij komunicirati drug z drugim, zlahka pride do nesporazumov. Ker gre v Bourdieujevem smislu vsak habitus z roko v roki z razmejitvijo od drugih življenjskih slogov, je razmislek o lastnih vedenjskih vzorcih in vedenjskih vzorcih drugih potreben, da se prepreči nastali odnos zavračanja. Za medkulturno komunikacijo je namreč ključnega pomena v osnovi hvaležen in strpen odnos do drugega.

Literatura

Bourdieu, Pierre: Subtilne razlike. Kritika moči družbene presoje. Frankfurt a. M.: Suhrkamp 1987.

Bourdieu, Pierre: Družbeni smisel. Kritika teoretskega razuma. Frankfurt a. M.: Suhrkamp 2015.

Eichener, Volker u. Ralf Baumgart: Norbert Elias zur Einführung. Tretja v celoti prenovljena izdaja. Hamburg: Junius 2013.

Elias, Norbert: O procesu civilizacije. Sociogenetske in psihogenetske študije. Spremembe v vedenju v posvetnih višjih razredih Okcidenta. Frankfurt a. M.: Suhrkamp 1976 (= 1).

Elias, Norbert: O procesu civilizacije. Sociogenetske in psihogenetske študije. Preobrazba družbe in oris teorije civilizacije. Frankfurt a. M.: Suhrkamp 1976 (= 2).

Hexis. In: Philosophielexikon. Osebe in pojmi zahodne filozofije od antike do danes. Uredila Anton Hügli in P. Lübcke. Reinbeck: Rowohlt 2013. str. 387.

Jurt, Joseph: Bourdieu, Pierre. In: Metzler Lexikon Literatur- und Kulturtheorie. Pristopi – osebe – osnovni pojmi. Ed. by Ansgar Nünning. Peta dopolnjena in razširjena izdaja. Stuttgart: Metzler 2013, str. 85-87.

Krais, Beate in G. Gebauer: Habitus. Bielefeld: Transcript 2014.

Schroer, Markus: Sociološke teorije. Od klasikov do sodobnosti. Stuttgart: Wilhelm Fin 2017 (=UTB).

Simonis, Linda: Habitus. In: Metzler Lexikon Literatur- und Kulturtheorie. Pristopi – Osebe – Osnovni pojmi. Ed. by Ansgar Nünning. Peta dopolnjena in razširjena izdaja. Stuttgart: Metzler 2013. str. 287-288.

Volkmann, Laurenz: Elias, Norbert. In: Metzler Lexikon Literatur- und Kulturtheorie. Pristopi – osebe – osnovni pojmi. Ed. by Ansgar Nünning. Peta dopolnjena in razširjena izdaja. Stuttgart: Metzler 2013. str. 164-165.