Globalizacija ni stanje, temveč proces, ki ga lahko razumemo kot „obliko ‚raznarodovanja‘, ki vpliva na različna področja, kot so komunikacija, kultura, okolje, politika in gospodarstvo“. (Starke/Tosun 2019, 183)
„Globalizacija se nanaša na svetovno soodvisnost, izmenjavo in procese odvisnosti. Komunikacijska in prometna sredstva so še posebej pomembna za svetovni pretok finančnega kapitala, blaga, tehnologij, ljudi in idej. Dejstvo, da so te soodvisnosti in učinki v znanosti in vsakdanjem življenju zaznavni in zavestni po vsem svetu, je – v nasprotju s prejšnjimi nadlokalnimi interakcijami – bistvena značilnost sedanje faze globalizacije.“ ( Kreff idr. 2011, 126) Transnacionalne ali transkontinentalne proizvodne verige, globalne povezave narodov, relativna izguba pomena nacionalnih držav ter univerzalna komodifikacija in kapitalizacija se v tem kontekstu zdijo še posebej pomembni (prim. Auernheimer 2015, 17).
Faze globalizacije
Globalizacijo je mogoče na različne načine razdeliti na faze:
– Globalizacija 1.0: nova doba kolonizacije (1492 do 1800).
– Globalizacija 2.0: industrializacija (1800 do 2000)
– Globalizacija 3.0: informacijska doba (od leta 2000 do danes)
Za prvo fazo so značilna odkrita potovanja, rast svetovne trgovine in tiskarski stroj. Druga faza vključuje ameriško in francosko revolucijo ter izum parnega stroja in železnice. Za globalizacijo 3.0 so značilni predvsem svetovni splet ter brezžični in žični prenos podatkov (prim. Mäder 2018, 6).
Druga različica delitve globalizacije je razlikovanje med predkolonialno, kolonialno in sedanjo fazo globalizacije (prim. Gingrich 2011, 126).
Globalizacija kot proces
Globalizacija je
– zaznavni pojav, kar pomeni, da svet (vzajemnost) postane „viden“, prav tako pa vse vidijo vsi in vsakdo. Za ta proces je značilno predvsem elektronsko ojačevanje. Ljudje na primer zaznavajo pokrajine drugih držav ali spoznavajo nove kulturne tradicije. Ta „vidnost“ je odločilen razlog za nova migracijska gibanja.
– Fenomen interakcije: Vse več interakcij poteka na mednarodni ravni. Te vplivajo druga na drugo in ne vključujejo le blaga in storitev, temveč tudi modo, filme, umetnost, glasbo, hrano itd. Navade, kot je prehranjevanje, se prevzemajo ali spreminjajo. Kulture življenjskih prostorov niso več omejene na lastno državo, temveč so dostopne tudi drugim državam.
– Pojav prepletanja: Če se strukture interakcij utrdijo, se pojavi pojav prepletanja. Dominantni akterji (npr. države) izgubijo državno neodvisnost, niso več avtonomne „entitete“ ( Prisching 2019, 403). Poleg tega je njihova suverenost zaradi procesov postavljena pod vprašaj (prim. ibid., 403).
5 Razsežnosti globalizacije
Globalni ekološki vplivi
– Okoljska ekonomija: Ekološke krize predstavljajo nove izzive ne le za državo, temveč tudi za vse druge države. Na primer, pomanjkanje naravnih virov, naraščajoči promet ali celo podnebne spremembe so problem za vse države, katerih posledice so razširjene po vsem svetu (prim. Preyer 2018, 309).
– Ekološko ravnovesje: vzpostaviti je treba ravnovesje in usklajevanje med „zahtevo po uspešnosti kot družbeno normo in družbenim ravnovesjem pri uporabi okolja“ ( prav tam, 310).
Kulturna globalizacija
– Tekmovanje interpretacij: Dostop do drugih kultur ustvarja „globalni trg kulturnih združenj, ki s svojimi obljubami o odrešitvi tekmujejo za člane“. (ibid., 311).
– Globalna difuzija: nove oblike obstoječe prakse se rekombinirajo, tako da globalizacija vodi v nov sinkretizem (prim. ibid., 311).
Gospodarska globalizacija
– Odpiranje trgov: povezovanje proizvodnje, storitev in trženja s strani globalnih akterjev vodi v odpiranje novih trgov (prim. ibid.).
– Mreženje: Mreženje komunikacijske tehnologije je globalno. Predpostavlja se, da je „globalni gospodarski sistem po svoji strukturi in delovanju sestavljen iz segmentov gospodarskih sektorjev, regij in držav“( ibid., 312).
Politična globalizacija
– Globalno upravljanje: Globalni problemi, kot so bolezni ali onesnaževanje okolja, pomenijo, da jih je treba urejati na mednarodni ravni. V tem kontekstu globalno upravljanje ni svetovna vlada, temveč „posredna politika“ (Willke 2002 (FN 307)), ki se ukvarja z obravnavo problemov (prim. Preyer 2018, 314).
– Globalno upravljanje: v globalizirani družbi ni akterja, ki bi lahko prevzel naloge globalnega upravljanja. Nerealno je, da bi akter institucionaliziral zakonodajo (prim. ibid., 315).
Globalizacija družbenega komuniciranja prek sodobnih komunikacijskih tehnologij
– Digitalno medijsko omrežje: Digitalizacija vodi v globalno izmenjavo informacij med ljudmi brez nadzora državnih organizacij. Ta izmenjava lahko privede do „spremembe našega razumevanja družbenega, pa tudi zgodovine in zavesti“ (ibid., 316).
– Posredniški sektor: Sodobne komunikacijske tehnologije se imenujejo tudi posredniški sektor, „prek katerega nastajajo nove oblike gospodarskega sodelovanja organizacije, komunikacijskih struktur in vzajemnega družbenega opazovanja“. (ibid., 316) Šele prek tega nastane globalni komunikacijski sistem (prim. ibid.).
Literatura
Auernheimer, Georg (2015): Dimenzije globalizacije. Uvod. Schwalbach: Wochenschau Verlag.
Duden Wirtschaft von A bis Z (2016): Grundlagenwissen für Schule und Studium, Beruf und Alltag. V: 6. izdaja. Mannheim: Bibliographisches Institut.
Kreff, Ferdinand et al. (2011): Lexikon der Globalisierung. Bielefeld: Transkript.
Mäder, Olaf B. (2018): Controlling klipp & klar. Wiesbaden: Springler Gabler.
Preyer, Gerhard (2018): Sociološka teorija sodobne družbe I. Študije teorije članstva. 2. izd. Wiesbaden: Springer VS.
Prisching, Mafred (2019): Globalisation from a cultural sociological perspective (Globalizacija s kulturnosociološke perspektive). In: Moebius, Stephan/ Nungesser, Frithjof/ Scherke, Katharina (ur.): Handbuch Kultursoziologie, vol. 3: Theorien – Methoden – Felder. Wiesbaden: Springer VS, 401-422.
Starke, Peter/ Tosun, Jale (2019): Globalisation and Diffusion. In: Obinger, Herbert/ Schmidt, Manfred G. (eds.): Handbuch Sozialpolitik. Wiesbaden: Springer VS, 181-203.
Willke, Helmut (2002): Dystopia. Študije o krizi znanja v sodobnih družbah. Frankfurt na Majni: Suhrkamp.