Eristična dialektika (Arthur Schopenhauer)
Arthur Schopenhauer je bil nemški filozof, pisatelj in univerzitetni predavatelj. Rodil se je leta 1788 v Danzigu kot sin trgovske družine. Leta 1803/1804 je Schopenhauer opravil izobraževalno potovanje po Evropi. Nato je študiral medicino v Göttingenu in nato filozofijo v Berlinu. Leta 1813 je Schopenhauer tudi doktoriral iz filozofije. Leta 1819 je izšlo njegovo glavno delo Die Welt als Wille und Vorstellung (Svet kot volja in domišljija). Leto pozneje je začel poučevati na berlinski univerzi. Zaradi epidemije je Schopenhauer leta 1831 pobegnil v Frankfurt na Majni, kjer je leta 1860 umrl.
Eristična dialektika – Umetnost imeti prav
„Eristična dialektika je umetnost prerekanja in prerekanja tako, da imaš prav, to je per fas et nefas (s prav in narobe).“ (Schopenhauer 2019, 10)
Arthur Schopenhauer opiše „naravno[] hudobijo“ (ibid., 10), „prirojeno nečimrnost“ (ibid., 10 f.) in „garaštvo“ (ibid., 11) kot bistvene človeške lastnosti in hkrati kot vzroke za nujnost Eristične dialektike. Prva pomeni, da ljudje v osnovi niso pošteni in ne govorijo zgolj resnice. Marljivost meri na to, da se ne želimo motiti in da naš sogovornik ne bi smel imeti prav. In končno, zlobnost pomeni, da ljudje najprej govorijo in šele nato razmišljajo (prim. Schopenhauer 2019).
Toda kaj pravzaprav pomeni eristična dialektika? Kot je razvidno že iz zgornjega citata, gre pri Eristični dialektiki za to, da imamo pri razpravljanju prav, per fas, tj. na dopusten način, in per nefas, tj. na nedopusten način. Na dopusten način pomeni govoriti resnico, na nedopusten način pa pomeni ne govoriti resnice. Če pozneje ugotovimo, da smo se motili, naj bo videti, kot da smo imeli prav (prim. Schopenhauer 2019): Schopenhauer 2019, 11): „Resnica naj se zdi neresnična in neresnica naj se zdi resnična“ (Schopenhauer 2019, 11).
Trditev lahko na eni strani obravnavamo z vidika njene objektivne resničnosti, na drugi strani pa z vidika njene veljavnosti pri sogovorniku. V eristični dialektiki ni pomembna resničnost trditve, temveč to, ali jo lahko ustrezno zagovarjamo in ali jo kot resnično sprejme tudi sogovornik. „Zato se zgodi, da se tisti, ki razpravlja, praviloma ne bori za resnico, temveč za svojo propozicijo“ (Schopenhauer 2019, 12). Zanimanje za resnico se umakne zanimanju za nečimrnost (prim. Schopenhauer 2019).
Eristično dialektiko je treba razlikovati od logike, tj. čiste objektivne resnice, pa tudi od sofistike, uveljavljanja lažnih propozicij, saj tako logika kot sofistika predpostavljata, da poznamo resnico. Ker pa po Schopenhauerju ne vemo, kaj je resnica, je lahko v sporu ne upoštevamo. Eristično dialektiko lahko torej prej obravnavamo kot „logiko videzov“ (Schopenhauer 2019, 20).
O metaforiki spora
Presenetljivo je, da Schopenhauer za spor uporablja metafore, ki imajo vojni značaj – npr. napad in obramba, napad in obramba, nasprotniki, orožje, zmagovalci, prepir, udarjanje in tudi boj. Poleg tega spor primerja s sabljanjem: „udariti in parirati, to je tisto, kar je pomembno, prav tako v dialektiki: to je intelektualna umetnost sabljanja“ (Schopenhauer 2019, 21 f.). Lakhoff in Johnson ugotavljata, da metafore ne vplivajo le na jezik, temveč tudi na mišljenje in delovanje. V skladu s tem, ko razpravljamo, napadamo in zagovarjamo svojo trditev. Želimo premagati nasprotnika in zmagati v razpravi, ker imamo prav (prim. Lakhoff/ Johnson 2007).
Toda kako lahko nekdo v razpravi ostane pravi? Schopenhauer govori o pripomočkih, o „neenakomerno porazdeljenem naravnem daru“ (Schopenhauer 2019, 13) – odvisno od bistroumnosti osebe. V ta namen našteje 38 tako imenovanih iznajdb, ki so navedene v nadaljevanju (prim. Schopenhauer 2019).
Artifices
– Umetnost 1: Ekspanzija
– Umetnost 2: homonimija
– Umetnost 3: absolutizacija
– Umetnost 4: obvozi
– Umetnost 5: Predpostavke ad populum in ex concessis
– Trik 6: Skriti petitio principii
– Trik 7: Dovoliti več, kot je potrebno
– Trik 8: izzivanje z vprašanji
– Umetnost 9: Ugodnost obvozov
– Trik 10: Popuščanje zaradi ugovarjanja
– Trik 11: Uvajanje iz popuščanja
– Trik 12: Evfemizmi in disfemizmi
– Termin 13: Manjše zlo
– Trik 14: Zagotavljanje pravice
– Trik 15: Prikrivanje
– Trik 16: Ad populum
– Trik 17: Sofistika
– Trik 18: Prekinitev razprave
– Trik 19: Prevračanje argumentov v posplošitve
– Trik 20: Pridobivanje dokazov s prikrivanjem
– Trik 21: Igranje zvijač
– Trik 22: izigravanje argumenta kot petitio
– Trik 23: Spodbujanje pretiravanja
– Trik 24: izpodbijanje s posledicami
– Trik 25: ovržba z nasprotnim primerom
– Trik 26: Retorzija
– Trik 27: Razvijanje provokacije
– Trik 28: Argumentum ad auditores
– Trik 29: Preusmerjanje pozornosti
– Trik 30: Sklicevanje na avtoriteto
– Trik 31: izražanje nerazumevanja, zatrjevanje nerazumljivosti
– Trik 32: ovržba z rekurzijo
– Trik 33: zanikanje uporabnosti
– Trik 34: obkrožanje
– Trik 35: Argumentum ab utili
– Trik 36: Simuliran argument
– Trik 37: Zavračanje trditve z dokazi
– Trik 38: Ad personam (prim. Schopenhauer 2019)
Literatura
Lakhoff, George/ Johnson, Mark (2007): Living in Metaphors. The construction and use of language images (Gradnja in raba jezikovnih podob). V. izdaja. Heidelberg: Carl-Auer-Systeme.
Schopenhauer, Arthur (2019): Umetnost imeti prav. Ljubljana: Znanstveni inštitut za umetnost. 16. izdaja: Znanstveni inštitut za umetnost. Hamburg: Nikol.