Diaspora

Izraz diaspora izhaja iz grščine in pomeni „razpršiti“ ali „razpršiti“ (prim. Kuhlmann 2014). Na eni strani pomeni prisilno izselitev skupnosti iz njene domovine, na drugi strani pa razpršitev te skupnosti v tuja območja (prim. ibid.).

Izseljevanje običajno spremlja občutek izkoreninjenosti in boleče ločenosti od domovine, zato je treba omeniti tudi čustveni vidik (prim. Vetter 2007, 164). Osrednje mesto pri opredelitvi položaja diaspore ima identifikacijsko sklicevanje na geografsko oddaljeno, resnično ali fiktivno izvorno državo in njeno kulturno-versko tradicijo (prim. Baumann 1999, 252).

Poleg tega je za razmere diaspore značilen medsebojni trikotnik odnosov med državo izvora in njeno kulturo, državo prihoda in skupino diaspore. Skupina bodisi živi zase kot manjšina v tuji državi in ohranja kulturne običaje ter svojo versko identifikacijo (prim. ibid.) bodisi poteka asimilacija, tj. kulturne korenine so opuščene in pojavljajo se vprašanja kulturne identitete.

Zgodovinske korenine

Zgodovinsko gledano je izraz nastal v zgodnjem judovstvu. Najprej je bil uporabljen za judovsko diasporo, tj. za Jude, ki so živeli zunaj „obljubljene dežele“ (Palestine) in Jeruzalema. V krščanstvu se izraz od 16. stoletja uporablja za označevanje protestantskih ali katoliških manjšin v denominacijsko različnih družbah. Medtem se izraz uporablja tudi za druge skupine diaspore. Med njimi so na primer grška, indijska, kurdska in libanonska diaspora (prim. Baumann 1999, 252).

Diaspora in izgnanstvo – podobnosti in razlike

Izraz diaspora pogosto sovpada z izrazom izgnanstvo (latinsko exilium „bivanje v tuji državi, izgnanstvo“) in se včasih z njim enači (prim. Kuhlmann 2014). Tesna semantična, konceptualna in zgodovinska povezava je nedvomna. Vendar se zdi, da jasna definicijska razmejitev ni preveč koristna, saj se oba pojma pogosto prelivata drug v drugega. Razmišljanje o podobnostih in razlikah se zato zdi bolj smiselno.

Ena od razlik je, da izraz izgnanstvo opisuje izkušnje posameznika in ne skupnosti. Druga razlika je, da ljudje prostovoljno zapustijo svojo domovino. Stopnja neprostovoljnosti izseljevanja je bolj poudarjena v raziskavah izgnanstva kot v kontekstu diaspore (prim. Kuhlmann 2014). Ena največjih razlik je v navezanosti na domovino. Diaspora, tako kot izgnanci, ohranja tesne vezi z državo, v kateri se je rodila. To še naprej obravnavajo kot svoj pravi dom in ohranjajo svojo kulturno identiteto. Izgnanci se navadno sprijaznijo z novo domovino in poskušajo vzpostaviti družbene, čustvene in simbolne vezi z državo gostiteljico. Za izgnance država gostiteljica pogosto ostaja začasna rešitev brez želje po poglabljanju korenin. Nadaljnja navezanost na izvorno državo je pogosto povezana z zavezanostjo politiki matične države (prim. Kuhlmann 2014).

Literatura

Baumann, Martin (1999): Diaspora. V: Auffahrt, Christoph (ur.): Metzler Lexikon Religion: Gegenwart – Alltag – Medien. Stuttgart: Metzler, 251-254.

Kuhlmann, Jenny (2014): Exile, Diaspora and Transmigration. http://www.bpb.de/apuz/192563/exil-diaspora-transmigration?p=all [02.07.2018].

Vetter, D. (2007): Diaspora. V: Khoury, Adel Theodor (ur.): Lexikon religiöser Grundbegriffe – Judentum Christentum Islam. Wiesbaden: Marx, 164-168.