Desničarski ekstremizem

Desničarskega ekstremizma ni mogoče razumeti kot enotne ideologije. Prej zajema različne tokove, ideološke usmeritve in organizacijske oblike (prim. Grumke 2007, 20).

Desničarski ekstremizem z vidika državnih institucij

Z vidika Urada za varstvo ustave pojem desni ekstremizem zajema tista prizadevanja, ki so usmerjena proti svobodnemu demokratičnemu temeljnemu redu (FdGO) (prim. Jesse 2004, 9). V skladu s tem izraz ekstremizem zajema tako levičarska kot desničarska gibanja. V skladu s tem desničarski ekstremizem opisuje „desno različico političnega ekstremizma“ (Grumke 2007, 21).

Desni ekstremizem z vidika političnih ved

V politični znanosti se desničarski ekstremizem razume kot „precej razpršeno in razdrobljeno področje stališč, vedenja in organizacije“ (Gessenharter 1998, 33). Medtem ko se javna stališča običajno osredotočajo na ekstremistično vedenje – kot je izvajanje desničarskega nasilja -, politološka perspektiva poudarja pomembnost ravni stališč. Militarizem, šovinizem, socialni darvinizem, avtoritarnost, rasizem, antisemitizem in pronacizem veljajo za sestavine desničarskih ekstremističnih stališč (prim. Grumke 2007, 22; prim. Stöss 2000, 20 in nasl.). Za izkazovanje desničarskih ekstremističnih stališč ni nujno, da se vsi elementi pojavijo hkrati. Kljub temu je mogoče domnevati, „da je večina elementov v ozadju, ko se oseba odloči za aktivnost v desnoekstremističnih skupinah ali organizacijah“ (Grumke 2007, 23). Vsaka oseba, ki ima vzorec desnoekstremističnih stališč, jih ne izraža tudi v svojem vedenju. Zato je mogoče domnevati, da je v družbi delež oseb z zaprtim desnoekstremističnim svetovnim nazorom veliko večji od števila oseb, ki ta odnos izražajo v ustreznem vedenju. Kljub temu velja, da je raven odnosa nujen predpogoj za desničarski ekstremizem. Obe razsežnosti je mogoče med seboj razlikovati, vendar lahko le skupaj v celoti predstavljata koncept desničarskega ekstremizma (prim. Grumke 2007, 23; prim. Stoss 2000, 25).

Ideološke značilnosti

Rasizem je osrednja značilnost desničarskega ekstremizma. Pri tem se zahteva po univerzalnih človekovih pravicah zavrača s predpostavko o rasni ali etični neenakosti. V tem kontekstu je antisemitizem še posebej razširjena oblika rasističnega mišljenja. Druga značilnost je šovinizem, ki opisuje pretiran nacionalizem, za katerega je običajno značilen sovražen odnos do drugih držav in narodov. Posebna značilnost je koncept etnopluralizma. Domneva se, da so narodi enaki, vendar ne homogeni. Ta naravna neenakost vodi v krize, zato se zahteva, „da se narodi oblikujejo kot etnično in kulturno homogeni, ki živijo ločeno drug od drugega in se ne mešajo“ (Bruns idr. 2015, 12), da bi zagotovili „kulturno čistost“. Druga značilnost desničarskega ekstremizma je banalizacija ali poveličevanje nacionalsocializma. Sem spada tudi t. i. zgodovinski revizionizem, ki gre z roko v roki z zanikanjem holokavsta in nemške krivde v drugi svetovni vojni (prim. Grumke 2007, 24). Poleg teh značilnosti je za desničarsko ekstremistično ideologijo značilno tudi zavračanje univerzalnih človekovih pravic, multikulturalizma in „vrednostnega pluralizma liberalne demokracije, ki se izraža v parlamentarnih demokratičnih sistemih“ (Grumke 2007, 25).

Nova desnica

„To, […] kar se v političnem diskurzu trguje kot ‚desničarski ekstremizem‘, se je sčasoma tako spremenilo, da se […] zdi potrebna bolj diferencirana terminologija kot prej“ (Gessenharter/ Frochling 1998, 11). V družbi je razširjena predpostavka, da se desničarski ekstremisti pojavljajo kot skinheadi s šprinterskimi škornji, nagnjeni k nasilju, in da je mogoče desničarska ekstremistična stališča omejiti na problem manjšin, ki so pripravljene uporabiti nasilje in so se znašle v težkem življenjskem položaju (prim. Bruns idr. 2015, 86). Nova desnica označuje politični spekter, ki se je uveljavil konec šestdesetih let prejšnjega stoletja, začenši v Franciji. Vidi se kot nasprotna sila tako imenovanemu gibanju ’68. V skladu s tem nasprotujejo liberalizmu in egalitarizmu. Za akterje nove desnice je značilno, da niso nevarni v smislu, da bi jih lahko primerjali z nasilnimi „opranoglavimi nacisti“. Nevarnost je prej v tem, da poskušajo prodreti v sredino prebivalstva in vplivati na njegovo razmišljanje z vključevanjem v javnopolitične diskurze (prim. Mense idr. 2016, 183). Pri tem zasledujejo cilj radikalizacije vrednostno konservativne sredine „s trajnostnim vzbujanjem odpora do določenih skupin prebivalstva“ (Bruns idr. 2015, 14). Zavzemajo se za neenakost med ljudmi, antisemitizem, protimuslimanski rasizem, konservativne spolne vloge in za hierarhično družbo (prim. Bruns idr. 2015, 86).

Literatura

Bruns, Julian/ Glösel, Kathrin/ Strobl, Natascha (2015): Rechte Kulturrevolution. Kdo in kaj je današnja nova desnica? Attac Basis Texte 47. Hamburg: VSA.

Gessenharter, Wolfgang (1998): Neue extreme Rechte, intellektuelle Neue Rechte und Rechtsextremismus. In: Gessenharter, Wolfgang/ Fröchling, Helmut (ur.): Rechtsextremismus und neue Rechte in Deutschland: Zur theoretischen und empirischen Neuvermessung eines politisch-ideologischen Raumes? Wiesbaden: Springer, 25-66.

Gessenharter, Wolfgang/ Frochling, Helmut (1998): Rechtsextremismus und Neue (radikale) Rechte – Einladung zu einem Dialog. In: Gessenharter, Wolfgang/ Fröchling, Helmut (ur.): Rechtsextremismus und neue Rechte in Deutschland: Zur theoretischen und empirischen Neuvermessung eines politisch-ideologischen Raumes? Wiesbaden: Springer, 11-24.

Grumke, Thomas (2007): Rechtsextremismus in Deutschland. Pojem – ideologija – struktura. V: Glaser, Stefan/ Pfeiffer, Thomas (ur.): Erlebniswelt Rechtsextremismus. Zaničevanje človeštva z razvedrilno vrednostjo. Ozadje. Metode. Praksa preprečevanja. Schwalbach am Taunus: Wochenschau Verlag, 19-35.

Jesse, Eckhard (2004): Oblike političnega ekstremizma. V: Zvezno ministrstvo za notranje zadeve (ur.): Ekstremizem v Nemčiji. Erscheinungsformen und aktuelle Bestandsaufnahme. Berlin, 7-24.

Mense, Thomas/ Schubert, Frank/ Widemann, Gregor (2016): From „concerned citizens“ to resistance fighters? – Pegida in nova desnica. V: Decker, Oliver/ Kiess, Johannes/ Brähler, Elmar (ur.) (20016): Die enthemmte Mitte. AutoritÄre und rechtsextreme Einstellungen in Deutschland. 2. izd. Gießen: Psychosozial-Verlag, 179-200.

Stöss, Richard (2000): Rechtsextremismus im vereinten Deutschland. 3. izd. Berlin: Friedrich Ebert Foundation.