Človekove pravice

Človekove pravice so vse tiste pravice, ki so prirojene vsakemu človeku, ne glede na poreklo ali spol, in jih ni mogoče ne podeliti ne odreči. So normativni in pravni temelj človeštva in s tem vseh držav ali družb (prim. Menschenrechte, bpb.de). V skladu s tem veljajo tudi za nadrejene posebnim zakonodajnim strukturam države, zato lahko slednje človekove pravice „priznajo“, ne pa tudi opredelijo (Menschenrechte, bpb.de).

Splošna deklaracija o človekovih pravicah

Splošna deklaracija človekovih pravic (UDHR) kot osrednji dokument v 30 členih oblikuje človekove pravice kot moralne stebre človeštva (prim. Deutsche Gesellschaft für die Vereinten Nationen e.V. 2018, 3). Tako UDHR še posebej poudarja osrednjo vrednoto dostojanstva, ki se zagotavlja s pravicami. V skladu s tem je cilj, naveden v preambuli, „priznanje prirojenega dostojanstva ter enakih in neodtujljivih pravic vseh članov človeške skupnosti“ (Deutsche Gesellschaft für die Vereinten Nationen e.V. 2018, 6). Nekatere takšne človekove pravice med drugim vključujejo pravico do življenja, nedotakljivosti in varnosti, pravico do enakosti, volilno pravico, pravico do svobode izražanja, prepričanja in vesti ter druge (prim. Menschenrechte, bpb.de).

Kljub daljnosežnemu globalnemu izvajanju človekovih pravic se je treba ponekod zanje še vedno boriti. Čeprav se v nekaterih državah človekove pravice že zdijo samoumevne, se kršitve dogajajo še danes. Zaradi tega sta nepogrešljiva nenehno varstvo in izvajanje (prim. Menschenrechte, bpb.de).

Instrumenti na področju človekovih pravic

Mednarodne organizacije, ki jih sestavljajo zveze različnih držav, kot so Združeni narodi ali Svet Evrope, se ukvarjajo z zagotavljanjem in izvajanjem človekovih pravic po vsem svetu (prim. Spohr 2014, 17).

Prve so sestavljene iz mreže organov, ki opravljajo upravno delo za ohranjanje človekovih pravic. Svet za človekove pravice, ki ga sestavlja 47 redno izvoljenih držav članic s skoraj vseh celin, na primer organizira sestanke o aktualnem dogajanju in ocenjuje morebitne kršitve človekovih pravic (prim. Spohr 2014, 52, 54-56, 108). Urad visokega komisarja za človekove pravice kot nadaljnji organ na nacionalni ravni tesno sodeluje z ustreznimi sodišči in zakonodajnimi organi držav članic Združenih narodov. Kot „sekretariat“ tako predstavlja povezavo med državami članicami in Svetom za človekove pravice (prim. Spohr 2014, 116/117). Varnostni svet Združenih narodov ima tudi nadrejeno odgovornost za ohranjanje miru in človekovih pravic (prim. Združeni narodi (ZN), bpb.de).

Na evropski ravni je Svet Evrope, ki ga prav tako sestavlja 47 držav članic, že sprejel številne sporazume za varovanje človekovih pravic, kot je „Evropska konvencija o človekovih pravicah“, ki v številnih členih razglaša vrednote, kot sta pravica do izobraževanja ali pravica do svobodnih volitev, za zagotovljene (Evropsko sodišče za človekove pravice 2002, 35).

Nastanek današnjih človekovih pravic

Generalna skupščina Združenih narodov (ZN) je 10. decembra 1948 sprejela Resolucijo 217 A (III) (Človekove pravice). Zamisel, da imajo vsi ljudje pravice, ki jim ne smejo biti odvzete, je nastala na podlagi izkušenj z zločini med drugo svetovno vojno in holokavstom (prim. History of the Document, un.org). Med drugo svetovno vojno je ameriški predsednik Roosevelt leta 1941 razglasil štiri svoboščine, ki naj bi po vojni zagotovile miren in pravičen svetovni red. Štiri svoboščine so zagotavljale svobodo govora, svobodo vere, svobodo pred pomanjkanjem in svobodo pred strahom (prim. Haratsch 2010, 69/70). Po koncu druge svetovne vojne so bili ustanovljeni Združeni narodi. Cilji Ustanovne listine ZN so na primer negativni mir (odsotnost vojaške sile) ter prizadevanja za pozitivni mir (sodelovanje na področju človekovih pravic, razvoja, gospodarstva in kulture ter prijateljski odnosi) (prim. Ustanovitev Združenih narodov, dgvn.de).

1948

Človekove pravice so bile tema razprav že na prvih zasedanjih ZN leta 1946, naslednje leto pa se je prvič sestala Komisija za človekove pravice, da bi oblikovala konvencijo o človekovih pravicah. Končni osnutek, pri katerem je sodelovalo več kot 50 držav članic, je bil predstavljen septembra 1948 in sprejet 10. decembra istega leta. Pri tem jih je 48 glasovalo za, 8 držav pa se je vzdržalo (glej History of the Document, un.org in Haratsch 2010, 71/72).

Tako človekove pravice in njihovo varstvo niso več le nacionalna, temveč mednarodna vprašanja. Zlasti druga svetovna vojna je jasno pokazala, da varovanje človekovih pravic ne more biti prepuščeno posameznemu notranjemu pravnemu redu (glej Haratsch 2010, 70). Človekove pravice se redno širijo, na primer s Konvencijo o odpravi rasne diskriminacije (1966), Konvencijo o odpravi diskriminacije žensk (1979), Konvencijo o otrokovih pravicah (1989) in Konvencijo o pravicah invalidov (2006) (prim. Haratsch 2010, 73).

Literatura

Deutsche Gesellschaft für die Vereinten Nationen e.V. (2018): Die Allgemeine Erklärung der Menschenrechte. Berlin: Deutsche Gesellschaft für die Vereinten Nationen e.V. (DGVN).

Deutsche Gesellschaft für die Vereinten Nationen e.V. (o.J.): Die Gründung der Vereinten Nationen. https://dgvn.de/un-im-ueberblick/geschichte-der-un [18.09.2020].

Europäischer Gerichtshof für Menschenrechte (2010): European Convention of Human Rights. as amended by Protocols Nos. 11 and 14. supplemented by Protocols Nos. 1, 4, 6, 7, 12, 13 and 16. Straßburg: Council of Europe.

Haratsch, Andreas (2010): Die Geschichte des Menschenrechts. In: Klein, Eckart und Andreas Zimmermann (Hgg.): Studien zu Grund- und Menschenrechten. Potsdam: Universitätsverlag Potsdam.

Schubert, Klaus/Martina Klein (2018): Menschenrechte. In: Das Politiklexikon. 7., aktual. u. erw. Aufl. https://www.bpb.de/nachschlagen/lexika/politiklexikon/17842/menschenrechte [18.09.2020].

Schubert, Klaus/Martina Klein (2018): Vereinte Nationen (UN). In: Das Politiklexikon. 7., aktuali. u. erw. Aufl. https://www.bpb.de/nachschlagen/lexika/politiklexikon/18398/vereinte-nationen-un [18.09.2020].

Spohr, Maximilian (2014): Der neue Menschenrechtsrat und das Hochkommissariat für Menschenrechte der Vereinten Nationen. Entstehung, Entwicklung und Zusammenarbeit. Berlin: Dunkler & Humblot.

United Nations (o.J.): History of the Document. https://www.un.org/en/sections/universal-declaration/history-document/index.html [18.09.2020].