Civilna družba
Izraz civilna družba se nanaša na obliko družbe, za katero so značilni neodvisni družbeno in politično angažirani državljani (prim. Duden 2020). To vključuje na primer delovanje v klubih, združenjih in cerkvah ali prevzemanje funkcij.
Civilna družba je temelj žive demokracije. Civilna družba opozarja na aktualne družbene izzive, ki jim po njenem mnenju na politični ravni ni namenjene dovolj pozornosti. Tudi „temna stran“ civilne družbe ima lahko protidemokratične učinke, saj povzroča izključevanje, nečloveško ravnanje itd. Odgovorni državljani so bistvenega pomena za delujočo in kritično civilno družbo.
3 perspektive
Izraz je mogoče obravnavati tudi s treh vidikov: normativnega, akcijskega in na akterja osredotočenega.
1 Normativna perspektiva tu pomeni civilno družbo, ki se bori za boljšo prihodnost ali pravičnejšo družbo; ta perspektiva se kaže predvsem v boju proti avtoritarnim ali diktatorskim sistemom.
2 Po drugi strani se perspektiva, usmerjena v delovanje, nanaša na socialno interakcijo v družbi. Civilna družba mora biti na primer nenasilna, koristna in usmerjena h kompromisom. To osnovno stališče v civilni družbi podpira politično ustvarjen pravni okvir, kot so človekove in temeljne pravice. Tako je del politične kulture, ki deli in predstavlja iste vrednote.
3 V perspektivi civilne družbe, ki je osredotočena na akterje, so v ospredju posamezniki ali organizacije, ki delujejo neodvisno zunaj družinskih ali podjetniških struktur. To se dogaja ločeno od družbenih kategorij, kot so trg, država in zasebna sfera, v združenjih, nevladnih organizacijah (NVO), krogih, mrežah, zvezah ali podobnih strukturah (prim. Bpb 2020).
Civilna družba in hegemonija
Pojem civilne družbe, società civile, ki je pogosto normativno obarvan, je dobil pomemben kritično-analitični preobrat od italijanskega marksističnega intelektualca Antonia Gramscija (1891-1837): V družbenoekonomsko razdeljeni kapitalistični družbi sfera civilne družbe ne predstavlja nujno zatočišča demokratične in družbene participacije, ki je jasno ločena od gospodarstva in politike, temveč lahko deluje – kot v revolucionarnem obdobju ob koncu prve svetovne vojne – tudi kot „trdna veriga trdnjav in oporišč“ (Gramsci 1999, 874), ki v sodelovanju z državno oblastjo stabilizira obstoječa razmerja dominacije ter blaži in slabi emancipatorne težnje.
Civilna družba tako kot politična sfera torej ni nevtralen prostor, temveč pomemben prostor, povezan s konfliktno reprodukcijo družbe kot celote in nujno sporen, v katerem se družbene sile borijo za kulturno hegemonijo: Hegemonija v nasprotju s politiko, ki temelji na prisili, pomeni „moč, ki je zakoreninjena v prepričanjih ljudi in ne legitimira vladavine zgolj abstraktno, temveč jo vgrajuje v konsenz vladanih“ (Haug/Davidson 2004, 1-29). V skladu s tem razumevanjem odločilni dejavnik za resnično demokratizacijo ni zgolj formalni obstoj civilne družbe, temveč njena – hegemonska ali protihegemonska, odporniška – funkcija v družbi.
Literatura
Zvezna agencija za državljansko vzgojo (2012): Die verschiedenen Dimensionen der Zivilgesellschaft, spletna stran: https://www.bpb.de/politik/grundfragen/deutsche-verhaeltnisse-eine-sozialkunde/138713/dimensionen (zajeto 18. 9. 2020).
Gramsci, Antonio (1999): Gefängnishefte. Zv. 4, Hamburg: Argument, str. 874.
Haug,Wolfgang Fritz/ Davidson, Alastair (2004): Hegemonija. V: Inštitut za kritično teorijo Inkrit (ur.): Historisch-kritisches Wörterbuch des Marxismus. Zvezek 6/I. Od hegemonije do imperializma. Hamburg: Argument, sp. 1-29.