Blackfacing

Blackfacing pomeni, da belca pobarvate s črno barvo, da bi ustvarili videz, da ima drugačno barvo kože. Ta praksa je razširjena po vsej Nemčiji in se uporablja na primer v gledaliških predstavah, pustnih povorkah ali skupinah, ki pojejo kolede. Poleg vizualnih sprememb ima blackfacing tudi politično razsežnost, ki je v zadnjih letih sprožila intenzivno razpravo (prim. Voss 2014, 103).

Kolonialna tradicija
„Blackfacing / Blackface je gledališka in zabavna maškarada, ki je nastala v 19. stoletju v ZDA, na začetku evropske kolonialne vladavine pa se je začela uporabljati tudi v Evropi.“ (Khabo Koepsell 2015, 48) V tako imenovanih „minstrel showih“ so se beli igralci ličili s črno barvo ali ogljem in „upodabljali rasistične stereotipe o temnopoltih. […] Črna barva kože je v tradiciji blackfacinga vedno pomenila primitivnost in duševno omejenost.“ (Khabo Koepsell 2015, 48) Sodobno blackfacing torej uporablja rasistične tradicije in jih reproducira.

Blackfacing v Nemčiji
V zadnjih letih se je o kulturnih dogodkih v Nemčiji, na katerih se je uporabljala črna maska, razpravljalo zelo kritično. Na primer gledališka predstava Ich bin nicht Rappaport (Nisem Rappaport) gledališča Schlosspark Theater v Berlinu 5. januarja 2012 ali oddaja ZDF Wetten, dass…? decembra 2013, v kateri so se prebivalci Augsburga preoblekli v Jima Knopfa in strojevodjo Lukasa. Čeprav se črnogledost v Nemčiji ne zgleduje neposredno po tradiciji ameriških minstrel showov in namena odgovornih za zgoraj omenjene primere ni mogoče šteti za rasističnega, črnogledost temelji na stereotipih in rasističnih idejah, ki jih je oblikovala kolonialna preteklost.

Rasizem je neodvisen od namena

Ljudje druge barve (npr. aktivisti združenja Bühnenwatsch) kritizirajo „moč belcev, da definirajo rasizem“ (Ganz 2012, 127), in poudarjajo, da je rasizem pogosto strukturen in se lahko izvaja ne glede na namen. Hylton je na primer opazil, da so se ljudje v občinstvu na teniških tekmah Serene Williams črnogledo slikali med seboj, in navedel: „Nekateri trdijo, da je slikanje obrazov na avtomobilskih dirkah ter drugih športnih in prostočasnih dogodkih dobronamerno in zabavno za vse. Za te ljudi črnogledost spada v kategorijo neškodljive in neškodljive zabave. Vendar pa je druga razlaga, da nobena predstava blackface ne more biti nevtralna z vidika svojega vpliva na črnske in mioritizirane etnične skupnosti. Nesporno je, da so črnske in manjšinske skupnosti občutljive in s tem ranljive za uprizarjanje črne podobe.“ (Hylton 2018, 11)