Izraz asimilacija pomeni približevanje državi ali priključitev. Iz latinske besede assimilatio je mogoče izpeljati, da nekaj postane podobno ali prilagojeno (prim. Duden 2013). To asimilacijo je mogoče najti v številnih kontekstih. Izraz se lahko na primer omenja pri aklimatizaciji. Ljudje, ki potujejo v oddaljene države, se morajo najprej prilagoditi novim zunanjim okoliščinam. To vključuje spremembo časa, temperaturo in pogoje osvetlitve (glej Spektrum.de 2018). Asimilacijo lahko najdemo tudi v okviru jezikoslovja, biologije, psihologije učenja in kulture.
Asimilacija v kontekstu psihologije učenja
Jean Piaget je v svoji teoriji obravnaval kognitivni razvoj otrok. Pri tem se ukvarja z dvema jedrnatima procesoma. Na eni strani opisuje prilagoditev, ki opisuje sposobnost spreminjanja učnega vedenja. Drugič, asimilacija je vključevanje novih izkušenj v obstoječe sheme. Že obstoječe znanje se uporablja za razvrščanje novih zunanjih dražljajev v znane vzorce in za to, da se določene situacije zdijo podobne. Pri tem se lahko zaznavanje spremeni do te mere, da je mogoče obvladati določeno situacijo (prim. Hoppe-Graff 2014, 150-152).
Primer asimilacije je otrok, ki želi prvič brcniti medicinsko žogo v gol. Otrok že ima izkušnje z brcanjem nogometne žoge z nogo. Žogica zaradi svojih lastnosti prileti v predvideni cilj. Otrok ve, da se je žogica premaknila zaradi svoje sile. Na podlagi teh izkušenj otrok postopoma prilagodi uporabo sile na medicinsko žogo, tako da ta po udarcu doseže cilj.
Asimilacija v kulturnem kontekstu
Podobno kot pri prilagajanju se tudi asimilacija pojavlja v kulturnem kontekstu. Natančneje, pomeni „prilagajanje članov manjšinske družbe standardom, specifikacijam, pravilom ravnanja in normam večinske družbe“ (Hoesch 2018, 82). Pri tem je pogosto mišljena opustitev kulturnih, verskih in etničnih identitet. V raziskavah asimilacije je to negativno mnenje sporno in trenutno ni natančneje razrešeno. Vendar so asimilacijske politike resnične, saj so skupine prebivalstva pogosto prisilno asimilirane (prim. Hoesch 2018, 82 f.).
Asimilacija ima zato negativen prizvok. Zato se v javnih razpravah pogosto govori o integraciji, čeprav je mišljen proces asimilacije. Pogosto najdemo primere prisilne asimilacije po politični volji. Kanadska vlada je na primer „med letoma 1874 in 1970 prisilila približno 150.000 otrok Inuitov in Métisov v internate“ (Hoesch 2018, 83), tako da so bili ti otroci ločeni od svojih družin in izolirani od svoje izvorne kulture.