Večjezičnost

Večjezičnost – ali večjezičnost – se nanaša na sposobnost govoriti ali razumeti več (različnih) jezikov (Duden 2018). „Ti različni jeziki ne vključujejo le uradnih jezikov, temveč tudi regionalne, manjšinske in znakovne jezike ter celo jezikovne različice, kot so narečja“ (Riehl 2014, 9).

Koncept skrajne nejasnosti

(Splošni) izraz večjezičnost hkrati povezuje različne oblike usvajanja jezikov v ontogenezi osebe ter rabo v vsakdanjem življenju, poklicnem življenju in institucijah (prim. ibid., 9). Tako se v nemško govorečem svetu izrazi večjezičnost in dvojezičnost ter poliglot pogosto uporabljajo kot sinonimi. To kaže na fluidnost in ne povsem jasno določeno opredelitev pojma (prim. Petersen 2014, 19). Za izraz večjezičnost je prej značilna njegova definicijska nejasnost, saj zajema „neskončno število ravni sporazumevalne zmožnosti“ (Hernig 2005, 163).

Na splošno je večjezičnost opredeljena s štirimi opredelitvenimi merili:

Vrsta pridobitve

Tu se sklicujemo na hkratno in zaporedno usvajanje in ju ustrezno razlikujemo. Pri tem imajo odločilno vlogo življenjske faze (npr. otroštvo ali odraslost) (prim. Lüdi/Py 2017, 7; Riehl 2014, 11 f.).

Družbeni pogoji

To merilo opredelitve razlikuje med individualno, družbeno in institucionalno večjezičnostjo (prim. Riehl 2014, 12).

Kompetence

Oksaarjeva opredelitev večjezičnosti (Oksaar 1980, 43) se pogosto uporablja in opisuje kot raven kompetence: „Večjezičnost opredeljujem funkcionalno. Predpostavlja, da lahko večjezični človek v večini situacij po potrebi zlahka preklopi iz enega jezika v drugega. Razmerje med jezikoma je lahko precej različno – v enem se glede na strukturo sporazumevalnega dejanja, vključno s situacijami in temami, lahko uporablja manj zgovoren kod, v drugem bolj zgovoren kod“ (Lüdi/Py 2017, 8).

Jezikovne konstelacije

To se nanaša na status vključenih jezikov. Za večjezičnost sta značilna bodisi dva (ali več) polno razvita kulturna jezika z mednarodnim ugledom, npr. nemščina-ruščina, bodisi jezik z regionalnim, komunikacijskim radijem, kot je to v primeru narečja (prim. Lüdi/ Py 2017, 6; Riehl 2014, 16 f.).

Od mita o enojezičnosti

Večjezičnost se pogosto razglaša za nekaj edinstvenega, medtem ko se zdi enojezični habitus institucionalno zasidran. Vendar je v času globalizirane družbe enojezičnost bolj verjetno, da bo veljala za „redkost“ (prim. Boschung/ Dietrich 2011, III; Riehl 2014, 9 f.). Natarajan govori celo o iznajdbi enojezičnosti: „Posledično je še danes očitno, da se v okviru raznolikosti poudarjata večjezičnost in večjezičnost, vendar se v okviru prevladujočega mišljenja vsakemu človeku kljub temu priznava le en jezik, da. Tako se posameznika ne dojema kot različno kompetentnega v več jezikih. Večjezična oseba tako nima možnosti identifikacije, poimenovanja in opisovanja.“ (Ziese/Gritschke 2016, 261).

Vzroki za večjezičnost so večinoma politični (npr. migracije), gospodarski ali zgodovinski. Razlikuje se tudi med naravno in didaktično posredovano večjezičnostjo.

Literatura

Boschung, Dietrich/ Riehl, Claudia M. (ur.) (2011): Historische Mehrsprachigkeit: Delavnica Centra za stare sredozemske kulture (ZaKMiRa) in Centra za jezikovno raznolikost in večjezičnost (ZSM) Univerze v Kölnu, julij 2008. Aachen: Shaker.

Duden (2018): Večjezičnost | pravopis, pomen, definicija. https://www.duden.de/rechtschreibung/Mehrsprachigkeit [22.06.2018].

Hernig, Marcus (2005): Nemščina kot tuji jezik. Uvod. Wiesbaden: VS.

Lüdi, Georges/ Py, Bernard (2017): Pii: Dvojezičnost zaradi migracij: uvod v študij večjezičnosti na primeru dveh skupin priseljencev v Neuchâtelu (Švica). Tübingen: Niemeyer.

Oksaar, Eis (1980): Multilingualism, Language Contact and Language Conflict (Večjezičnost, jezikovni stiki in jezikovni konflikti). V: Nelde, Peter Hans (ur.): Sprachkontakt und Sprachkonflikt. Wiesbaden: Franz Steiner.

Petersen, Inger (2014): Writing ability and multilingualism (Pisna zmožnost in večjezičnost). Berlin: De Gruyter.

Riehl, Claudia M. (2014): Multilingualism: An introduction (Večjezičnost: uvod). Darmstadt: WBG.

Ziese, Maren/ Gritschke, Caroline (2016): Geflüchtete und kulturelle Bildung. Formati in koncepti za novo področje prakse. Bielefeld: Transcript.