Migracija

Izraz migracija je trenutno prisoten v vsakdanjem političnem in družbenem življenju. Pogosto ga najdemo v dnevnem časopisju, razpravah v Bundestagu ali političnih pogovorih na javnih televizijskih postajah.

Klasifikacija

Poleg popularne znanstvene rabe se izraz pojavlja tudi na različnih znanstvenih področjih, kot so sociologija, psihologija in biologija. V evolucijskih raziskavah, ki so področje biologije, ima izraz jedrnato vlogo. V evoluciji hominidov se izraz migracija uporablja za opis migracije zgodnjih ljudi (Homo sapiens) iz Afrike v različna območja Zemlje (prim. Campbell/ Reece 2009, 981-988).

Po drugi strani pa sociologija prikazuje širše pojmovanje migracij. Tipične modne besede so tu na primer delovne, izobraževalne, begunske ali zakonske migracije, ki pa jih na tem mestu ne bomo podrobneje razlagali (prim. Hahn 2012, 148; prim. Oltmer 2010, 16 f.).

Etimologija

Etimološko izraz izhaja iz latinščine (lat. migratio), kar pomeni izseljevanje ali selitev (prim. Duden 2011). Izvor tega izraza temelji na antičnih virih, s katerimi so bila označena nastajajoča človeška selitvena gibanja v pozni antiki. Domnevamo lahko, da je bil vzrok za ta selitvena gibanja vojaška ekspanzijska politika rimskega imperija, zaradi katere so se antična ljudstva, kot so Vizigoti, Vandali ali Suebi, počutila prisiljena bežati in so izvedla velike selitve po Evropi (prim. Burckhardt 2008, 119-122.).

V literaturi je mogoče najti veliko podobnih opredelitev pojma migracije. Ena od pogostih opredelitev je Schönpflugov pristop, ki pojem migracije opredeljuje takole: „Migracije […] razumemo kot vse migracijske pojave posameznikov ali skupin različnih etničnih skupin, ki služijo premiku središča njihovega življenja v prostorsko-družbeno-kulturno drugačno okolje“ (Schönpflug 2003, 328).

Neposredne/neposredne migracije

Migracije lahko na ljudi vplivajo neposredno ali posredno. V pogovornem jeziku jih imenujemo migranti ali migrantke. V znanosti se za označevanje teh ljudi uporablja diferenciran pristop. Predpostavljajo se posebne situacijske konstelacije, ki se konkretizirajo na podlagi dveh značilnosti (prostovoljnost in stalnost). Tako so nastale štiri različne migracijske skupine s specifičnim pomenom.

Če se ljudje stalno in prostovoljno selijo v državo, jih imenujemo priseljenci. Če pa je konstelacija začasna in prostovoljna, se imenujejo migranti. V tem primeru lahko kot jedrnat primer navedemo izraz „gostujoči delavec“. Gre za migrante, ki so se v Zvezno republiko Nemčijo priseljevali od petdesetih let prejšnjega stoletja dalje predvsem iz ekonomskih razlogov.

Če gre po drugi strani za neprostovoljne migracije zaradi vojne, okoljskih katastrof ali lakote, govorimo o beguncih. Če je za ljudi značilen neprostovoljen in začasen položaj, govorimo o prosilcih za azil (prim. Schönpflug 2003, 328).

Pojmovno prekrivanje

Poleg tega se izraz močno prekriva s sorodno terminologijo in se z njo medsebojno prepleta. Pomembni izrazi v tem primeru so na primer beg, diaspora ali akulturacija. Države, v katere se ljudje raje priseljujejo, se imenujejo države priseljevanja. Te lahko izvajajo regulirano ali manj regulirano priseljevanje. Praviloma gre za regulirano priseljevanje.

Migracije so tako vezane na različne naloge in pravila, ki jih oblikujejo politične institucije (parlamenti, ministrstva). Iz tega izhajajoče smernice bivanja lahko vključujejo na primer predpise o združevanju družin, določanje trajanja bivanja ali celo socialno varstvo. Poleg teh zahtev za migrante je država odgovorna tudi za te ljudi, ko jim odobri sprejem.

To se lahko izraža v obliki usposabljanja, svetovanja, kulturne ponudbe ali celo zdravstvene oskrbe. Država je zainteresirana za vključevanje migrantov v družbo gostiteljico, da bi zagotovila dolgoročno integracijo teh ljudi (prim. Schönpflug 2003, 331-333).

Stresorji in diskriminacija

V tem procesu vključevanja se pogosto pojavljajo težave. Po eni strani se lahko pojavijo zaradi etnične pripadnosti. Ta težava se kaže v diskriminaciji migrantov s strani družbe gostiteljice. Po drugi strani pa migracije na splošno negativno vplivajo na psihološko počutje prizadetih oseb. Možni stresorji so pomanjkanje jezikovnega znanja v državi izselitve, domotožje in osamljenost, ki so bili opredeljeni v študiji Berryja iz leta 1991 (prim. Schönpflug 2003 331-333; Berry 1992).

Zgodovina migracij v Nemčiji

Migracije so v medijskih oblikah, kot so televizija in dnevno časopisje, pogosto prikazane kot izjemen in neregularen dogodek. Vendar pa je po mnenju Mecherila to treba zanikati. Nemčija je bila do leta 1890 država izseljevanja. Poleg izseljevanja v Francijo ali Švico je na primer mogoče zabeležiti tudi delovno izseljevanje ljudi iz Vestfalije na Nizozemsko.

Po drugi strani pa so bili od leta 1949 naprej v povojni Nemčiji prisotni prvi obsežni priselitveni tokovi. Vsako leto se je v Zvezno republiko Nemčijo priselilo več kot 250.000 ljudi (prim. Mecheril 2007, 469 f.). Glavni razlog za ta migracijski val je bil beg ali izgon izgnanih Nemcev iz Srednje in Vzhodne Evrope.

S sporazumom o zaposlovanju z državami, kot so Italija, Grčija, Turčija ali Jugoslavija, je Zvezna republika Nemčija v petdesetih in šestdesetih letih 20. stoletja lahko zaposlila veliko število potrebnih gostujočih delavcev, ki so še pospešili gospodarski vzpon. V devetdesetih letih 20. stoletja so sledili nadaljnji migranti, poleg etničnih nemških priseljencev iz Vzhodne Evrope tudi vojni begunci iz jugoslovanskih vojn (prim. Worbs/ Bund/ Kohls/ von Gostomski 2013, 30-33; prim. Alscher/ Obergfell/ Roos 2015, 21-36).

Literatura

Alscher, Stefan/ Obergfell, Johannes/ Ross, Stefanie R. (2015): Migracijski profil Zahodnega Balkana. Vzroki, izzivi in rešitve. Delovni dokument 63. Zvezni urad za migracije in begunce.

Berry, John (1992): Akulturacija in prilagajanje v novi družbi. V: Mednarodne migracije. Vol. 30, 1-69.

Burckhardt, Leonhard (2008): Vojaška zgodovina antike. München: Beck.

Campbell, Neil A./ Reece, Jane B. (2003): Biology. 6. izdaja. Heidelberg: Spektrum.

Duden (2011): Duden: Nemški univerzalni slovar. 7. izd. Mannheim: Bibliographisches Institut.

Hahn, Sylvia (2012): Zgodovinsko raziskovanje migracij. In: Bösch, Frank/ Epple, Angelika/ Gestrich, Andreas/ Marszolek, Inge/ Potthast, Barbara/ Rau, Susanne/ Röckelein, Hedwig/ Schwerhoff, Gerd/ Wagner-Hasel, Beate (ur.): Historische Einführungen. Vol. 11. 1. Frankfurt na Majni: Campus.

Mecheril, Paul (2007): Migracije in vključevanje. In: Straub, Jürgen/ Weidemann, Arne/ Weidemann, Doris (eds.): Handbuch interkulturelle Kommunikation und Kompetenz, Grundbegriffe-Theorien-Anwendungsfelder. Ulm: Metzler, 469-479.

Oltmer, Jochen (2010): Migracije v 19. in 20. stoletju. V: Gall, Lothar (ur.): Enzyklopädie deutscher Geschichte. Vol. 86. München: Oldenbourg.

Schönpflug, Ute (2003): Migration and Integration. In: Thomas, Alexander/ Kammhuber, Stefan/ Schroll-Machl, Sylvia (ur.): Handbuch interkulturelle Kommunikation und Kooperation. Države, kulture in medkulturna poklicna dejavnost. Zv. 2. Göttingen: Vandenhoeck & Ruprecht, 328-341.

Schroll-Machl, Sylvia (ur.): Handbuch Interkulturelle Kommunikation und Kooperation. Države, kulture in medkulturna poklicna dejavnost. Zv. 2. Göttingen: Vandenhoeck & Ruprecht, 328-339.

Worbs, Susanne/ Bund, Eva/ Kohls, Martin/ Gostomski, Christian B. von (2013): (Spät)Aussiedler in Deutschland. Analiza trenutnih podatkov in ugotovitev raziskav. Raziskovalno poročilo 20. Zvezni urad za migracije in begunce.