Kulturna prisvojitev

Izraz kulturna prisvojitev v najširšem smislu opisuje sprejemanje kulturnega vidika, ki ne pripada lastni kulturi. Kulturna apropriacija je še posebej zanimiva, ker se temelji kulturnih sporov razkrivajo v trditvah o lastništvu in strategijah izključevanja (prim. Hahn 2011, 19). Zato se kulturno prisvajanje pogosto kritizira kot kraja ali nespoštovanje.

Raziskovalni vidiki

Kulturna prisvojitev se osredotoča na kulturne spremembe (prim. Hahn 2011, 11f). Vendar prevzemanje posameznih elementov kulture, kot so oblačila, nakit in podobno, ne spada takoj pod ta pojem. O kulturni apropriaciji govorimo šele takrat, ko se uporablja na slabšalen, sovražen ali nereflektiran način in s tem potlači ali osmeši zadevno kulturo (prim. Krieg 2019, 105). Občasno se kulturna apropriacija enači tudi s krajo in uničevanjem marginaliziranih kultur (Cuthbert 1998, 257).

Namen procesa prisvajanja ni homogenizacija kultur (=ena enotna kultura) ali drobljenje kultur (=razpad kultur) (prim. Hahn 2011, 13). Cilj je prej posvojiti lastno kulturo v nove, drugačne kulturne ideje. Na koncu lahko torej iz vidikov vseh vključenih vplivov nastane nova kultura (prim. Hahn 2011, 13f).

Družbeni pomen

Vendar pa kulturna apropriacija ne poteka harmonično in je zlasti danes kontroverzna tema, ki se vedno znova znajde v medijskem prostoru. Tako na primer ameriška spletna stran poroča o „11 zvezdnikih, ki so bili obtoženi kulturne apropriacije“ (Seventeen). Vendar pa je ZEIT 2020 opozoril, da gre pri tem za več kot le za krivdo. V razpravi gre za „ranljivost in željo (…), kompleks kulturne identifikacije z razsežnostjo lastništva“ (ZEIT) in za „rasistično strukturo stereotipizacije dekontekstualizacije“ (ZEIT). To negativno oceno delno podpira tudi znanstvena literatura. Denise Cuthbert, na primer, leta 1998 kulturno prisvajanje označi kot krajo in prikaže uničevanje domorodnih kultur s prisilnim kulturnim prisvajanjem (prim. Cuthbert 1998, 257). Deborah Krieg pravi, da je „motivacija za oblikami kulturne prisvojitve (…) verjetno tako heterogena [kot] posamezniki, ki jih izvajajo“ (Krieg 2019, 111). Zlasti vprašanje motivacije je zato v razpravi vedno sporno.

Literatura

Cuthbert, Denise (1998): Beg, borrow or steal: The politics of cultural appropriation (Prositi, izposoditi si ali ukrasti: politika kulturnega prisvajanja). V: Postkolonialne študije, letnik 1 (2). London, Routledge.

Hahn, Hans Peter (2011): Antinomies of cultural appropriation: Introduction. V: Journal of Ethnology, zv. 136. Berlin, Dietrich Reimer Verlag.

Krieg, Deborah (2019): It’s all a steal. WTF is Cultural Appropriation, v: Bendersen, Eva et al. (ur.): Trigger Warning. Identitätspolitik zwischen Abwehr, Abschottung und Allianzen, Berlin, 2019 (str. 105-114), Verbrecher Verlag.

Sedemnajst: https://www.seventeen.com/celebrity/g22363821/cultural-appropriation-examples-celebrities/ (zadnjič pregledano 19.9.2020).

Čas: https://www.zeit.de/kultur/2020-05/kulturelle-aneignung-popkultur-stereotyp-imitation-postkolonialismus (zadnjič pregledano 19.09.2020).

Čas: https://www.zeit.de/kultur/2020-05/kulturelle-aneignung-popkultur-stereotyp-imitation-postkolonialismus/seite-3 (zadnjič ogledano 19.09.2020).